08.  Feb
CRUSH/CRASH

Včeraj sem bila na premieri Zaobljuba ljubezni. Netipično tipičen holivudski proizvod resnične zgodbe, ki je seveda okrancljana z vsem možnim  wow in iiii in ohhhh in cmokastim sranjem ti vseeno da misliti, kako človeka, ki je pozabil, kakšno ljubezen delita, prepričati, da se dejansko ljubita. Nekako tako kot tistega, ki te ne ljubi več vodit čez vse mejnike, ki so ožigosali in arhivirali vajino ljubezen. Mukotrpno in povečini brez nekega zadovoljivega feedbacka. Razen v holivudu. Tam lahko.

Ampak mi je dalo misliti še nekaj. Trk. Crash. In zatreskanost. Crush.

Tukaj nekje sem jaz. Z bolezensko razpotegnjenimi ustnicami, krohotom, nihanjem temperature kot v menopavzi in zardevanjem…tudi kot v menopavzi.

16 letnica je zatreskana. Priokus odrasle zagrenjenosti pa šepeta, da naj se umirim, ker vem, da to ni to. Vem. Ve. Kako lahko ve. Super, gradimo zidove. Again.

Ampak se prepuščam. Šel bi v kino z mano. Čeprav sva rekla, da to ni za naju. Piše sms-e, čeprav tega ne počne. Videla se bova. Danes. Mene pa skrbi. In se mi smeji. In me zopet zaskrbi, kaj če ne…

Zna bit, da končno spet nekaj čutim. Če vodi ali ne vodi… nekam gre. In jaz… sem srečna.

MISEL DNEVA

You can’t change your past. But you can let go and start your future.

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 8.02.2012 ob 13:23 | Kategorije: l.o.v.e. | Tagi : , , , , , | 5 komentarjev »

So this is x-mas. No dejansko ni, ampak lahko bi bil.
Pred kratkim so mi pisali iz banke. 2x. 2x? 2x! Da mi dajejo premalo obresti. Premalo? Premalo! Seveda sem bila prepričana, da gre za nateg in da me hočejo poleg denarja tudi zaradi slabe krvi, ki bi nekomu pač dobro služila. Ker sem se odločila, da bo šlo tokrat že v drugo rado in razbila mit, sem se odpravila v bližnjo poslovalnico (obožujem ta pr-ovski prizvok…).
Ni šlo za nateg. Niso hoteli denarja. Moja kri jih ne zanima. Obrestna mera je dejansko poskočila z 0,2€ na 0,5€! Just like that. [When I move... you...] Hallelujah in lota mi ni več potrebno igrati. [Svizec...]
Če me niso naelasticirali so me pa vsaj malo zasukali. Ampak recimo, da gledam v prihodnost, četudi je meglena kot Ljubljana nekaj mesecev nazaj. Nekaj denarja na varčevalni račun. Nekaj na depozit. Nekaj še nekam. In življenjsko zavarovanje. Say what?
Pri mojih rosnih 16 sem se odločila za naložbeno zavarovanje, ki mi lahko čez 10 let prinese mastne vsote, izsušene sočnosti. Če grem pa prej rakom žvižgat pa… moji nesojeni starši dobijo denar. I sure damn better outlive them!
In to je to, pogled v prihodnost. Brez cilja. Z roko v moji roki. Za hrbtom.
Včasih se ti lajf res reži.

MISEL DNEVA

I’m not crying. You just smell like onions. [gg]

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 23.01.2012 ob 19:12 | Kategorije: life | Tagi : , , , , | 1 komentar »

Modra sem. Pa ne zaradi plavih las in nepreštetih modric. Ampak, ker me razprodaje ne ganejo več. Nisem ena izmed tistih, ki z najvišje stopničke na glavo skačejo v najbolj prašen kup zmečkanih oblačil. Sicer bi bila malce bolj modra, če bi to naredila doma in razmetan kup kdaj pospravila… but still. Ostajam pri »modra sem«.
Pa sem vseeno šla.
Dejansko me je gnal nakup novega tv tunerja za katerega izgleda, da potihem, a ne kaj prida diskretno rakom žvižga. Zakaj ga ne odnesem na servis? Ne vem. Ker je laže kupit novega ali pa slediti tvju in predčasno točno ta del zloadati. iSmart. No ja… tv tunerju danes nisem prišla niti na 100 m.
In koliko sem zapravila? Borih 6€. Ne ker so se letos trgovci odločili za prvovrsten padli procent na razprodajah, ampak ker sem kupila dvoje uhanov. Zmaga.
Ne da odkrivam toplo vodo. Ampak naše štacune so preveč prašne, da bi hotela kaj kupiti. Aja, pa predrage tudi. Pa preveč je vse nametano. Pa preveč je kričečih otročkov, ki jim ta prah ne sede. Preveč je mamic z vozički, ki ne gledajo pod koleščka in mirno zapeljejo preko tebe. Pa preveč je raztrganih cunj. Pa preveč je res bednih cunj. Pa preveč je slow ljudi. Enostavno preveč je vsega.
Na srečo pa je veliko vsega vitaminskega pristalo v mojem bucketu. Šparovem. Pomaranče, limone in še nekaj vmes. Vsaj 6 kg všečne pogruntavščine za vse tvorce bacilov, kot sem sama in vse tiste. ki imamo za sabo preobolevanje ali pa hodimo po poti prebolevanja neke sumljive viroze, za katero kakopak obstaja samo antibiotik. Bravo doktorji.
Sovražim šoping. In če že odrivam toplo vodo… Kwa je s sončnimi špegli v štacuni? Maska proti okužbi dihal bi bila veliko bolj razumljiva izbira.

MISEL DNEVA

I’m gonna live untill I die.

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 21.01.2012 ob 22:12 | Kategorije: life | Tagi : , , | 3 komentarjev »

Ali pa je pač moj sexy frend, ki mu monogamija ne gre ne pri izgovorjavi ne pri izpeljavi. Sem vedela v kaj se spuščam. Na pravoslavno silvestrovo. …dejansko mi je bilo pa jasno, da bo iskrica počila in se bo kočno spustil vame.
Doživela sem filmsko sceno. Antiromantičarka je dobila filmsko zgodbo. Hvala hollywoodu za leta sumljivega pitanja. Manjkal je le dež. Je bil pa mraz. In da, bil je tudi psiho.

Po dolgih letih preskakovanja iskric in plota sta se končno zmenila. Bil je zmenek, ki to ni bil, čeprav sta oba vedela, da je bil. Priznala nista. Prišel je ponjo. Ni ji bilo potrebno napolniti urbane in se v 11cm petkah sprehajati po majajočem se avtobusu. Sedla je na njegovo desno. Bil je sexy. Kot vedno. Kot prej. Kot kadar koli. Odpeljal jo je k sebi. V ledeno graščino, kjer je zmanjkalo kurilnega olja. Spoznala je množico in ga čakala, kako je naredil še nekaj zaključnih dotikov (op.a. finishing touches) nad svojo pričesko. Bil je isti kot ob izstopu iz avtomobila. Itak. Odšla sta v bližnji lokal, kjer so tekile tekle v majhnem potočku. Še vedno je bila na njegovi desni. Čeprav je po feng shui metodi čutil, da spada na njegovo levo. Vrnila sta se v ledeno rezidenco. Se pridružila vitezem okrogle mize. Roka tako, roka tako. Poljub. Šepet. In prihod manijaka. Ni ji ustrezal. Bil je debil. Ker ščepec drame mora biti, je odhitela proti domu. Ni se poslovila. Sexy je ravno v trenutku, ko je hotela narediti usodni klic prihitel iz ledenice in jo ustavil. Zakaj? Ne odhajaj. Greva nazaj notri, tu me zebe…je ironično prosil. Ubogala je. Pogovorila sta se, kaj je narobe. Prosil je za poljub. Prijatelj je prosil za poljub. Poljubila ga je. Razvnela se je strast. Poljubi vsepovsod. Nekaj prerivanja. Junaški povzdig. Še poljubov. Nekaj grižljajev in viteško spremstvo do kraljeve sobe. Veliko smeha. Tekmovanje v odvezovanju njegovih vezalk. Mogočno dvigovanje njenega telesa in lahkotno prenašanje. Vihtenje, kot da je veterc. Poljub, grižljaj, še več strasti. Manijak je ponovno udaril. Prišel je sneti vrata. Udrihal je po njih. Nista se zmenila. Nadaljevala sta. Nevede ji je izpolnil skrite fantazije, jo igrivo zavrtel tudi v štuporamo. Smejala sta se. Ob koncu je zaigralo: I’m in love with you. Ona se je smejala. On, ki ne zna ljubiti, jo je privil k sebi. Objel jo je. Jo poljubljal. Ona se je še vedno smejala. On ni bil prepričan vase. Druge padejo. Ona ne. Druge kličejo. Ona ne bo. Druge prespijo. Ona ne želi. Zašepetal ji je, da se bo na to hitro navadil. Ona je bila hladna. Ker je bilo kakopak ledeno. Ker je in bo ledena kraljica. Ker je tako najlaže. Odšla je. Mirno. On jo je objel. 2x. Ji dal poljub. 2x. Doma je ugotovila, da je klišejsko izgubila uhan. Fakof. Bivši ji je podaril ta par. Fakof. Doma premišljuje o Samanthinih besedah: »Long, pink, amazing. Dick-a-licious.« To je imel. To bi še pasalo. Na to bi se lahko navadila. A gora je bila osvojena. Ne bo več razmišljala o njemu. In potem je brutalno zbolela.

Tako te kurac zjebe. Deep throat style.
Fin.

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 19.01.2012 ob 12:58 | Kategorije: Venus vs. Mars, moí, the world of women | Tagi : , , , , | Brez komentarjev »

Novo leto. Novi začetki. Nova pričakovanja. Nov Wordov navidezni list. Nova objava. iSuck.
Lajf leti mimo mene, meni pa je uspelo poleteti le v artističnem smislu štange z izvedbo supermena. Na več načinov. Kakopak navdušena.
Dobila sem nazaj moje ljudi, ki jih enostavno obožujem. In izgubila nekatere, ki mene niso kaj dosti. Kako že: not because I wanted to, because they didn’t care… enough. Pa pravijo, da so prijatelji za vedno. Ok. iGet it.
S starši sem ponovno na tisti sivi makedamski poti z ogromnimi luknjami, brez ograde… v pričakovanju prepada. 18.1., 19 dni brez besed. Jap silvestrovo je bilo prijazno.

Ugotavljam, zakaj ne znam bit človekoljubna. Ker me ni nihče tega naučil. Hell yeah psihologija: blame it on everyone around you. Fak, še vedno sm v teh inglišizmih. Treba bit zvest sebi.
»Moj« Brazil’c je odšel. Dijo. Potuje po svetu. Fino. Dejansko ugotavljam, da sem v 11ki spoznala nekaj odličnih ljudi. Med njimi tudi take, ki s kur*** znajo početi še kaj več kot samo opletati. Še vedno pa sem za one night stande z ljudmi, ki jih nikoli več ne bom srečala. So far, mi to ne gre. Vedno se srečamo. Četudi je iz drugega konca sveta. Ali pa gre pač za mojega sexy frenda, ki mu monogamija ne gre ne pri izgovorjavi ne pri izpeljavi. Sem vedela v kaj se spuščam. Na pravoslavno silvestrovo. …dejansko mi je bilo jasno, da bo iskrica počila in se bo kočno spustil vame.
Doživela sem filmsko sceno. Antiromantičarka je dobila filmsko zgodbo. Hvala hollywoodu za leta sumljivega pitanja. Manjkal je le dež. Je bil pa mraz. In da, bil je tudi psiho.

to be continued… sooner or later :)

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 18.01.2012 ob 20:00 | Kategorije: life | Tagi : , , , , | 3 komentarjev »

11.  Sep
MORNIN’ SUNSHINE

Uff… s5 sem dolgo čakala, da naredim nek zapis, brez repa in glave, ki pa se bo vlekel kot čreva. Ni kaj, nekatere stvari ostajajo kot železna srajca. Četudi mi je bila ta prispodoba vedno wateva.

Neka.

A lot has changed.

I am a new woman. Al neke take sumljive angleške fraze.

Morje pač blagodejno učinkuje na otroka sonca, mogoče pa vseeno vsa zgodba ne tiči v tem. Pred slabim mesecem sem prišla nazaj. New me. Happy me. Me me. Kot sem vedno bila. Blesava. Nasmejana. 16. Z veliko željo po druženju. Z vedno večjo sposobnostjo »imeti rad« soljudi. S še večjim egom. Ogromno samozavestjo. Noro zaljubljena v lajf. S še večjim spoštovanjem mojih ljudi. Življenje zajemam z zajemalko. Malce zmešana. In še knjige sem začela prebirati. Definitivno, new me.

Recept, kako do tega in kako se osvoboditi vseh okov, verig in pisanih fluffy lisic. Preprost »klik«. Pride. Pogruntaš. Nebo se razjasni.

Življenje je tako, da menda za svoje slabe dneve in vse kar je slabega na splošno ne smeš kriviti drugih. Se strinjam. Sama sem kriva, da sem toliko upov položila v nekoga, ki me ni imel tako rad, kot jaz… včasih rabiš še nekoga, da vidi kar vidiš ti… da vse skupaj ne obvisi v zraku z »mogoče si samo domišljam«.

Hell no. Moramo zaupati svojim očutkom, instinktom… kako že gre final destination– follow the signs. Zaupaš lahko resnično samo sebi. Če nisi neka labilna oseba. Kar jaz gotovo nisem. Kljub 16 :)

In to je vse. Klik. Drugega ne potrebuješ.

Sem zaljubljena. Ne. Bi bila. Ampak on ima bejbo. Midva pa… Razdirala ne bom. On pa je tehtnica. Ti menda radi tehtajo in rabijo push. Ahhh. Malo je potrebno še uživati. Khm… veliko.

Jap… brezvezen zapis. Ampak vsaj negativizma ni več. Še malo pa bo petek!

MISEL DNEVA

Samo uživi!

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 11.09.2011 ob 21:36 | Kategorije: moí | Tagi : , , , | 3 komentarjev »

31.  Jul
DOBA NEANDERTALCEV

… je nazaj ali pa dejansko ni nikoli niti izginila in se je potuhnjneno klečeplazila skozi vsa sumljiva obdobja zgodovine in lajfa. Mogoče pa ni kriva njihova  vrsta ampak naša.

Mogoče.

Ni večje logike v trditvi sem kar sem… kakršen sem. Skozi leta sem se naučila, da se ljudi ocenjuje samo na podlagi tega kakšen je do mene. + ali -, zopet brez višje logike. Govorice so debilne. Opravljati se mi ne da. Ljudi ne bom drkala v glavo. Ne bom jih etiketirala. A vseeno so stvari, ki me pri drugih nikakor ne motijo… pri meni pa nikoli ne bodo šle čez. Kot recimo pencil skirt, ki mi ne gre čez boke… če pa že… imam problem pri hoji po stopnicah.

Lahko bi rekla, da sem pri svojih 16ih, ki to niso, eden najbolj naivnih ljudi, če govorimo o medsebojnih odnosih. In mogoče celo najbolj puritanska duša… ampak 1 night stande odobravam… samo ne pri sebi. Slovenija je premajhna. Ljudje ocenjujejo in meni ni vseeno, ko gre zame. Ljudje opravljajo, ker se njim da. Ljudje z veseljem drkajo v glavo. In ja, z veseljem bi odmislila te zadeve, z veseljem bi se predala živalskosti… except, no go.

Ampak s časoma vsak pade. Tudi jaz. Samo prvič ne. Danes pa je očitno radodajnega živeža vsepovprek toliko, da se moškim skoraj ne da tiča dvigovat iz užitka ampak mu pri tem pomaga neka hidravlična naprava na podlagi izventelesne izkušnje seveda. Danes očitno dečki bi pili in ne bi plačali, ker jim očitno me kar same od sebe ponujamo vsako možno mešanico, ekstra ohlajeno in prinešeno vse do ust… ali uda, kadar koli in seveda kjer koli. Če se je še pred kratkim odšlo vsaj na eno pijačo, kjer bi dal eden izmed navzočih nekaj šarma iz sebe in vsaj do približnega poželenja spravil ob sebi sedečega ali stoječega… je danes vse še tako laže in očitno tudi pali, če klikneš na jebenem Facebook chatu osebo in po nekaj minutnem pogovoru, svojo poštenost in dobroto, skupaj z iskrenostjo projeciraš skozi: “Seksu bi s tabo… jaz sem pošten.” Say what????? Češnjica na vrhu skisane smetane bi bila samo še: “Res sem dober človek in odrešil te bom morebitne pajčevine… I feel your pain bitch!”

Resno dečki? Resno bejbe?

Folk pada na to fejsbukaško poštenost?

Nobenemu več se ne da z nikomer več ukvarjat. Ne pogovor. Ne nasmešek. Ne prijazna gesta. Greš ali ne greš. Ok ne greš. Neeeeext!

In zato so mi vse te stvari vedno bolj nejasne, zamegljene in totalno izven dosega dojemljivega. Če se ti bom nasmehnila, je avtomatično in samoumevno, da te hočem zdaj, zdaj naskočit in ti kakopak pokazat kako noro znam dat noge narazen, brez da si nategnem kakšno kito, razen tvoje seveda, in kako pripravljena sem na vse. Ne! Smejem se, ker si povedal nekaj smešnega oz. ker si enostavno smešen… ali pa je bil nekdo za tabo, ki sem mu hotela pokazati svojo gibčnost. NOT! Če se ne bom smejala iz točno tega razloga, napačnega dojemanja smeha, bom pa bom v očeh opazovalcev oz. vrlih in neuspešnih osvajaclev zavrta, zaprta, tečna, zajebana, snobovska… in še kaj. Vzamem.

Saj je vsem jasno, da seks poganja ta svet. Ampak vseeno imam raje, da ga poganja z roza mašnico in svetlečim papirjem, kot da ga odriva prepotenten kurac na prostosti. Res ne vem kam smo prišli.

Jaz grem nazaj v svoj kotek.

MISEL DNEVA

Don’t shit where you eat.

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 31.07.2011 ob 13:05 | Kategorije: life | Tagi : , , , , | 2 komentarjev »

Psihiater bi moral biti del obveznega zdravstva.

Tako nujen kot je lekadol, če nisi nanj alergičen in osebni zdravnik, če mu ne visi dol.

Ne vem kaj mi je zadnje čase. Lahko je osamljenost. Lahko je želja po samoti. Lahko je depresija. Lahko je nekaj neviđenega. Problem je, ker večine stvari (še) ne vem. Do depresije pa menda zelo hitro pride.

Ves ta psihiatrični bullshit me rahlo napenja. Prvič zato, ker gre za spoznavanje resnice, ki sem jo mnogo let nazaj nekam potlatila, ves čas pa sem mislila, da je bilo moje otroštvo tako zelo fino. Drugič pa zato, ker začneš vsak svoj korak ocenjevat in ga povezovat s preteklimi dogodki, kot da sem že rahlo paranoična. Problem nastane tudi na začetku, ki naj bi bil skorajšnji konec… zaradi razodetja. A seveda ni. Lahko bi bil neka jebena spremna beseda v uvod.

Življenje je težko. Ko to spoznaš si že skoraj na tako pravi poti, kot alkoholik, ko prvič trezno in razločno izusti, da je alkoholik, če seveda nima neke sumljive govorne napake. Problem je, da je prvi problem težavnost življenja drugi pa, ker se te težave ne da tako preprosto rešiti kot integrirane, odvodne, korenske in še kakšne matematične neznanke.

Ugotavljam, da težko shajam z ljudmi. In obratno. Oz. dejansko niti ne gre za neko obratno sorazmerje, ker nobenemu ne pustim, da me spozna. Nobenemu ne privoščim, da me spozna. In dejansko se mi z nobeno osebo ne da jebat. Čao, jst sm Sassy, zdej grem pa v svoj kotek. Glej stran!

Naveličanost vsakadnjega blablanja. Nerealnega smehljanja. Potratna nezaupljivost. Mlada leta in zjebana. Kaj bo na stara? Včasih imam občutek, da starosti ne bom doživela. Včasih je danes. In včasih je bil včeraj. Nekako kot živali, ki se zavlečejo, da jih nihče ne vidi. Tako se jaz umikam vsem.

Ne da se mi gledat fotrove šovinistične drže, da se bo jedlo, kar bo on želel… na način kot je njemu všeč. Ni šans. Lahko si zatlačiš vso pofukano hrano sveta čisto na svoj pofukan način v svoj pijanski gobec.

Ne da se mi gledat psihotične matere, ki me od rojstva glede kot najbolj nagravžno seme zla. Danes je po njo prišel rešilec. Ob 11h. Izvedela sem 16.15, ko sem prišla iz službe. Ne grem v bolnico, ker se mi jebe za pofukane starše, pri katerih nisem vredna telefonskega klica. Boli me kurac.

Ne da se mi izmenjat besedo z ljudmi, ki mi govorijo, kako noro huda je moja prijateljica. Njej povej. Sploh pa me za take blamaže ne vabi na neka snidenja in povabi samo njo. Ob folku se počutim resnično slabo… ogabno. Na kurac mi grejo nenehna zabijanja, neumna vprašanja in debilni argumenti.

Lajf je težek. Ob smrti je laži. Koliko gramov že…

Delovno mesto ni nič kaj bolj drugačno kot prejšnje. Slabše je. Manj denarja. Več ur. Nenehni poskusi obračanja mene kot vola na štilu. Pejte u kurac. Mobing s strani človeka na isti stopnji. Nadrejeni brez sankcij. Dejansko se mi ne da nenehno zapadat v te pofukljive razmere. Dejansko mi je škoda trošit energijo za človeške imbecile, ki privlačijo mene ali jaz njih… vseeno kdo koga. Svet je ogaben. Folk še bolj.

Problem v meni? Pa ja, zakaj pa ne. Vseeno mi je.

Ne da se mi. Živet.

Ne nisem za podvige avtofentanja. Ampak padam. Čutim, da padam in postajam totalno asocialna. Dobrega ni. Slabega tudi mogoče ne. Misli vseeno projecirajo minus, pa čeprav si tako zelo želim povleči eno navpično črtico čez njega.

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 28.07.2011 ob 21:04 | Kategorije: life | 3 komentarjev »

05.  Jul
Votla.

Nimam se rada. Kričim. V sebi. Na druge, s pogledom.

Ob teh besedah, spolzijo solze po licu.

Ker mi je že uspelo. Mislila sem, da je konec. Ker sem bila že dolgo tega ven iz tega mraka. Rešila sem se objema črnine. Misli ozdravljene. Power of mind. Podoba pravljično izrisana. Skoraj. Pravljično kot se za temačno bistvo spodobi.

Danes se nimam rada.

Uspelo mi je. Prepričala sem se. Nisem dober človek. Grozen človek sem. Vizualno. Notranje… celo nagravžen. Uspelo mi je. Prepričala sem se. Pa ne, da bi bilo potrebno veliko prepričevanja. Tlesk s prsti je dovolj, da vem, da nisem ok. Ne mentalno. Ne vizualno. Ne notranje. Nečloveška. Ne. Ne. Ne. Ne.

Danes se nimam rada.

V boju sem s solzami in smehom. Mavrice ni.

Tudi včeraj se nisem imela.

Dan pred tem tudi ne.

Sem se sploh kdaj imela?

Me je kdo imel…

Menda.

Ne verjamem. Ker še nikoli nisem. Ker ni mogoče, da me nekdo ima. Zakaj bi me.

Ker zavračam. Mehansko. Obrambeno. Svinjsko. Ker sem nekje globoko v sebi… Slaba? Hudobna? Nevredna?

Ker sem navajena praznih obljub. Čakanja. Kimanja. Neiskrenih besed. Prevarantskih pogledov. Vsiljivih poljubov. Nujnih objemov. Ker nisem bila nikoli vredna. Ker me je včasih laže pustiti nekje zadaj… Jaz pa bi sijala.

Ker sem pretežka. Ker ne znam z besedami. Ker ljudje spoštujejo resnico. Samo moje ne. Ker povem preveč, razsodno, pikro, ostro. Ker sem to jaz. Ker me ni nihče ovijal v vatko, a sem sama ustvarjala svoj roza svet. Zato ne ovijam… ne z neresnico ne z iskrivljenostjo. Resnica boli. Boli njih. Reže mene. Kri je prenehala teči.

Ker se zapiram vase kot oveneli cvet. Ker nočem med ljudi. Ker ne vem več kaj je prav. Ker je vedno narobe. Ker ne morem več pogledov neodobravanja… mojih. Ker nočem več stati zadaj in čakati, da dojamejo, da sem tam. Da dojamejo, da jih hočem. Da dojamejo, da jih potrebujem. Da dojamejo… Da dojamem sama.

Ker se hočem skriti. Pa sem preveč razgaljena.

Ker faking boli. In razžira bolj kot sol vtrta v ranah.

Ker res ne vem več kaj je prav.

Ker je vse skupaj le še preprosto mučenje.

Solze tečejo. Črne misli švigajo. Grdi pogledi uničujejo. Izkrivljena usta… se ne bodo več smejala. Pristno ne.

Ne že spet…

MISEL DNEVA

Maybe we have to get a little messed up… before we step up.

PESEM DNEVA

I was here… or was I…

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 5.07.2011 ob 21:01 | Kategorije: moí | Tagi : , , , , | 3 komentarjev »

19.  Jun
I NEED A BOY TOY

Včasih se zgodijo stvari povsem nepričakovano, kljub temu, da je logično in za pričakovati, da se bodo zgodile. Kot je smrt vibre. Dveh! Prvi je umrl, ker so se v njem zataknile baterije. Drugi, ker pač je. People die. Sicer ni people, ampak je bil moja moška toplota… v tistih sumljivih časih. In ker je bil bivši mnenja, da ga vsaka SATC fanica potrebuje. Toliko o moških brihtah. Še sreča…

In tako sedaj čutim nujno potrebo po decu, ki bo ostal minutko dlje in ki ne bo izdihnil v ključnem trenutku.

Ker rabim…

  • Da me nekdo posluša, ko pizdim.
  • Da nekoga zbudim ob 3h zjutraj, ko ne morem spat.
  • Da ne zapravljam za taxi, ker lahko za prevoze izkoriščam njega.
  • Da me na vsake toliko nekdo stisne kot se spodobi.
  • Da se lahko z nekom v nedogled blesavo smejim.
  • Da se lahko nekomu obesim na ramo in se mu bom zdela skoraj breztežnostna.
  • Da me nekdo prenaša, ko ni mojih bff, da bi me.
  • … da da!

Bottom line… I just need to get laid… z nekom, ki to faking zna.

MISEL DNEVA

Even the best fall down sometime. Even the wrong words seem to rhyme.

PESEM DNEVA

…maybe I do…

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 19.06.2011 ob 19:51 | Kategorije: moí, the world of women | Tagi : , , , , | 4 komentarjev »

« Starejši zapisi Novejši zapisi »