« | | »

Če kaj sovražim v življenju, je to jamranje, negativizem … ironično v bistvu!

Ampak na vsake toliko gre v življenju super. Trudiš se opomnit, da moraš uživati sleherni trenutek. Da se vse zgodi z razlogom. Da živiš samo eno življenje. … probaš in se trudiš vsako oviro sprejeti kot izziv in nov trening, novo izkušnjo in se z nasmehom pobrati od tistega, kar te je zlomilo.

In ta trud je nekaj najtežjega v življenju. Trpi lahko vsak. Naučiti se uživati v sreči, zmore redkokdo.

Pred časom sem občutila neverjetno srečo. Leto 12 je zame odlično leto. Pa ne gre za to, da mi je vse z rožcami postlano. Prepričala so me nova spoznanja, novi ljudje, odtujitev starih prijateljev in uspešno nadaljevanje z učenjem o življenju.

In potem je padla prva prepreka. Ljubavno pismo, ki to ni bilo je vsebovalo zapis: »Spremenjene celice – PIL nizke stopnje«. V sebi sem šepetala, da se je to zgodilo z razlogom. Kakšnim? To moram še ugotoviti. Nasmehnila sem se, da bo vse ok. Prebrala nekaj prispevkov na to temo. In se utopila v solzah. Najslabši scenarij je rak. Misli pozitivno. Ne gre. Saj bo. Kaj pa, če ne. Vse bo ok. In kaj naj delam 6 mesecev. Saj vemo, kako gre misel o slonu v sobi. Boli, ampak bom močna. Vse bo ok. Vse bo ok. Kje piše, da bo vse ok. Konstantna bitka multiplih razcepljenih glasov. Bitka psihičnega maltretiranja same sebe.

Njemu moram povedati. Dejansko moram z njim prekiniti. Potrebujem ga, da mu to povem. Da nisem ok. Zakaj bi strašila, če nimam uradnih izvidov. Med nama ni nič uradnega. Nič dorečenega. Kaj bi rada dosegla? Usmiljenje? Da me bo imel rad? Kaj bi rada od njega? Všeč mi je. Od trenutka, ko sem ga prijela za roko. Ker sem čutila njegovo toplino. Več kot samo všeč. Več kot samo zabava.

Pa ni vprašal, kaj je narobe. In je še bolj bolelo. Ampak sem bila z njim in sem pozabila na slabo novico. Ko sem z njim, je vse ok. Samo, ko sem z njim.

Dramatičnost je v porastu. Ne morem gledati objektivno. In zopet solze.

In potem nova zgodba. Uničena mišica. Vsaj trenutna prekinitev treningov. Vsaj 1 mesec gledanja v luft. kaj se dogaja v mojem življenju? Izgubljam sebe. Izgublja smisel. Izgubljam svoje ljubezni.

Pot na urgenco je bolela. Fizično. Čakanje, da pridem na vrsto psihično. Ker sem bila sama. Ker nisem hotela njega obremenjevati. Ker ne ve niti danes. Ker v mojih mislih mu je vseeno.

…kako sem izgubila pozitivno nit. Boli. In solze se ne ustavijo.

Kako si lahko v takih trenutkih pozitiven. In zakaj mi ne uspeva moč pozitivnih misli.

Šibke so.

  • Share/Bookmark
 

Zapisal Sassy | 16.09.2012 ob 20:46 | Kategorije: life | 1 Comment »

En odgovor

  1. Dedovanje pravi:

    To je to ,.. to je svet!

Komentirajte




Vaš komentar

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !