« | | »

Ja res je smešno, da sem po nekaj tednih zopet zadihala in se sesedla na moj prvodamski stolček, da lahko začnem bluzit začenši z angleškimi naslovi. Jebeno, ko te zadeve sovražiš… pa vseeno bolje zvenijo tako kot v knjižni slovenščini.

Spremembe so res smešna reč… če jih nisi deležen sam. In če me bo še kdaj kdo vprašal, če mislim, da se bo zaradi mene ustavil čas… se bom sploh krohotala, ker zame čas stoji že par let… jaz pa skupaj z njim stagniram. Jah tako pač je, ko je moj zvesti spremljevalec, ki mi je ob stalno in nepremično oporo, čas… jaz pa naj bi živela samo eno življenje in z njim hitela skozi čas… hitela ja… grandma style.

Ampak nisem v fazi furanja safra in še zdaleč nisem srečna. Sem v nekem melanholičnem stanju, v katerem primanjkuje joda in zato lahko ubijam s pogledom ali sprožam val smeha z blesavim početjem in pizdarijami. iLike.

Življenje se je končno obrnilo tudi na glavo… dobesedno. Ker so moji drogeraški podvigi prešli na novo fazo, ko lahko brezskrbno… svobodna kot ptičica pod vejo… visim z droga, ko me držijo le noge prežete z modricami. Izgledam kot, da sem žrtev nasilja. Na določenih delih izgledam celo kot, da bi me hotel zlorabiti največji laik… in me kakopak na polno falil. Pa kljub temu na delovnem mestu mislijo, da sem v dekliški navijaški ekipi… za deklice… če me kdo razume. Zato, ker se pač družim z mojo najboljšo prijateljico in je ona moj zatrenutenvedno in povsod +1. In potem mi pihajo na dušo, kot da je to ful ok… moje misli pa so še vedno pri začimbici. Na vsake toliko pa tudi pri Runiju. Ja tudi razočaram rada tiste, ki si želijo ustvarjati na delovnem mestu »vsem prijazno klimo« s sprejemom »drugačnih«. Jebeš. Idealizem je prisoten le v moji glavi. Skupaj z vsemi sanjami. Moji scenariji so najlepši. S Cimetom sva srečna. Z Runijem sva blesava. Imam se noro. V resnici pa se dogajajo plohe.

V realnosti pa dejansko pogrešam eno malce bolj stanovitno moško družbo. Problem se pojavi, ker ne zaupam. Ne zaupam realnim in ne zaupam opevanim. Ampak se smejim, da lahko z razmazano maskaro, premočeno trenirko, blesavim spustom po toboganu in predhodnim jokom o začimbici… potem osvojim drugega. Dečki ste zabavni… jaz pa še vedno pod manjkom joda… in stanovitne moške družbe. Parih poljubov. In zvrhan koš smeha.

Sprašujem se kaj se je zgodilo z letošnjim SITom talentov, nekateri so padli mimo tako… nekateri drugače. Karizme ne čutim in navdušena sem le nad dvema. Nad beneškimi maskami in nad drogerašico… my hero. Naj grem na live show… ali bom zehala? Kaj je z vremenom. Bi mi bila lahko prosim naklonjena Franja? Kaj je z letošnjim dopustom. Mi bojo pretvorili 40 nadur in 4 neplačane dni v  dopust? Kje jezdi princ. Prosim naj nekdo njegovemu konju podari garmin. Plačam. Čeprav sem v minusu.

Ampak 16-letniško življenje je še vedno nadkulj. Povšeči so mi neskončni poletni žuri in snidenja s prijatelji. Faking happy sem, ker se imam za kaj veselit. Pa čeprav je to stavek ob jutranjem zbujanju, vsak jebeni ponedeljek: »še 4x ustanem pa je petek«.

Vem… nepovezano kot rdeča nit z roza volno.

MISEL DNEVA

What we dream, it’s all that matters!

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
 

Zapisal Sassy | 6.06.2011 ob 20:33 | Kategorije: life, moí | No Comments »

Komentirajte




Vaš komentar

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !