« | | »

Pred kratkim sem se pogovarjala s prijateljico. Daje jo depresija. Našla sem se. Tudi mene. Ne smejim se. Ne veselim se. Nisem jaz. Nisem niti nekdo drug. Dejansko se ne prepoznam.

Pravi, da se ne more pogledati niti v ogledalo. Tudi jaz ne. Izogibam se vseh svetlečih površin v katerih bi lahko uzrla svoj odsev. Nisem srečna. Nisem zadovoljna. Pozabila sem na optimizem.

Služba… je. Celo za redno me bodo zaposlili. Dejansko so me presenetili. Denar bo OK. Delo me veseli. Obožujem občutek, da me nekdo potrebuje, da sem nekje koristna. Ampak ne morem čez dejstvo, da se tu ne počutim vredu. Ne počutim se domače. In vem, da so začetki jebeno težki. Vem, da zadnji vedno potegne najbolj kratko. Ampak ne morem čez dejstvo, kako ogromno se nekomu dovoli. Kako se nekateri odnosi gradijo samo na neki zlagani prijateljski ravni. Žre me, ker še vedno ne razumem, kaj ima nekdo od tega, da je največja pizda na svetu in maltretira ljudi okoli sebe. Psihično jebe zato, da nekako nahrani svojo nagravžno podobo. To me duši. Vedno sem se in se bom trudila biti več kot fer z ljudmi. Na nikogar ne gledam zvrha. … ampak očitno bom morala še marsikaj dati skozi, ojačati kožo, se naučiti odmisliti. Očitno nisem tako močna kot sem mislila, da sem. In še vedno me spremljajo pretekli odnosi nadrejenih. Mučno. Še vedno imam to prekleto prtljago. Istočasno pa pogrešam kaj sem imela. Kaj smo imeli. Pisarna iz katere je odšlo cca 15 duš, ki so se zapletle v najboljše prijateljstvo. Ne maram zaključkov prelepih poglavij. A življenje očitno ne more biti pravljica… Fakof.

In potem je tu še ljubezen. Nedolgo nazaj sva se z najboljšo prijateljico pogovarjali… da sva menda padli. V očeh drugih sva neke vrste »white trash«, ker naju očitno nihče noče. Tretjinske resnice so le tretjinske. Nihče ja… zadeva je zabavna, ker se po dolgem času zopet krčevito oklepam mojega crusha, moje začimbice. …ki je tako visoko postavil standard mojega idealnega dečka, da me dejansko nekdo drug sploh niti ne zanima. Sploh pa je on postal moja fatamorgana in ga dejansko vidim na vsakem koraku. … pa čeprav ga ne. Vem, čudna sem. Ampak nečesa se pač moram oklepati. In biti 16 je tako čudovito, v tej kapitalistični pizdariji…

Vse skupaj se je začelo kakšen mesec nazaj, ko sem ponovno pomislila nanj. Potem so ga opazile moje bejbe v lokalu, kamor gremo na malico, a jaz ravno takrat nisem šla, ker sem zbolela. Prva misel… nisva si usojena. Najstniško, ampak globoko v sebi to sem. Kasneje je vse občutke ponovno obudil naš tradicionalni babji žur na katerem sem ga spoznala leto nazaj. Po pomoti. Zabavno…, da sem tokrat na letošnjem žuru nevede spoznala njegove prijatelje. In da se je kasneje izkazalo, da je njegova prijateljica moja dobra kolegica s treninga »s športom proti drogu«. Nasmešek se ni in ni izbrisal z ust. In še je tu…

Want. Need. Must have.

Nepovezano… kot moje življenje…

MISEL DNEVA

Everything is a version of something else.

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
 

Zapisal Sassy | 25.04.2011 ob 15:36 | Kategorije: J.O.B. a.k.a. S.O.B, l.o.v.e., life, moí | 2 Comments »

2 odgovorov

  1. Dajana Dajana pravi:

    OK, imaš službo za zdaj, išči nekaj boljšega, nekaj, kar te bo bolj izpopolnilo. Saj ne nameravaš ostati do smrti tu? Delaj to naprej in išči dalje (nikomur tega ne povej!). Celo življenje se izpopolnjujemo, iščemo, izboljšujemo, spreminjamo, razvijamo. Takoj, ko dobimo nekaj, kar smo si dolgo želeli, si želimo že spet nekaj drugega. :roll: Tako pač je. Nepopolni smo. Zato se lahko Vesolje razvija naprej. In naprej. In naprej. Zato Vesolje ni končno. Ni konca. Vedno je nekaj novega, vedno je boljši avto, boljši televizor, boljša služba. ;)

  2. nevenka nevenka pravi:

    No, jaz bom krajša: boljša služba in boljši dečko. Potem se človek z veseljem pogleda v kaj, kar kaže podobo :-) Na vrat na nos ni nič treba… Mladost ima svoje prednosti.

Komentirajte




Vaš komentar

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !