« | | »

Nikoli si nisem mislila, da bom piskanje in nenehno blebetanje o ljubezni, ljubezenskih podvigih in moškem spolu zamenjala z nenehnim razmišljanjem o delovnem mestu, denarju, ki ga bo prinesel in ali sploh obstaja delovno mesto zame. Tako nekako, kot če obstaja princ charming… zame. V obeh primerih se vse skupaj zdi utopična želja. A sem vsaj naredila spremembo v življenju in se tako na eno malce bolj koncentriram. En sarkastičen wuhu zame.

Res je zabavno, ko lahko pogledaš nazaj in si rečeš my, my… how I’ve changed. Res je zabavno, ko te tvoji najljubši prijazno, za tvoje dobro, podijo v tujino, ker te dejansko čisto nič ne veže tukaj. Res odlična spodbuda. Pri 27ih je edini dosežek diploma. Človek bi se od panične žalosti, kar krohotal. No pa saj dejansko se. Že kar malo preveč se smejim zadnje čase. Še drugim ni jasno, kako se me lahko tako hitro nasmeje. Zakaj sem tako dobre volje. Meni je. Ker je moje življenje, v katerem me nič ne veže (razen trije obliži na prstih, ki jih je poslajdala kolebnica), prava komedija.

In tako sem danes, ko so nekateri prebolevali mačka. Drugi odpeketali na Šmarno goro. Tretji pa po svoje uživali v sobotnem jutru. … odšla na razgovor. Sobotni razgovor.

Vsi ti razgovori ti dajo misliti o podjetju, delovnem mestu, plači. Njihov prvi vtis mi je ravno toliko pomemben kot je njim moj. Mi sploh zares dovolj mori in sem že iztrošila limit furanja safra, da bi sprejela tovrstne res bedne ponudbe. Na današnji je seveda plača mizerna. Skoraj bi rekla, da tako nizko postavko celo sam zakon prepoveduje. Pa je vse skupaj malce bolj roza, ko dodaš nek procent od te stimulacije, pa drug od neke druge… in tako dobiš 9 procentov nekih stimulacij. Pri vseh procentih te gospod direktor premeri 3x. In preveri, če veš za kaj gre pri procentnem računu. Tako sem bila menda edina kandidatka, ki ga razume in je iz 2000€ ven povlekla 3% in jih spremenila v evre. V mizerne evre.  Vse skupaj je res sumljivo, ko se gospodič direktor ves čas trudi, da bi mi nekako zagravžal ponujeno delovno mesto. Bil pa je celo prvi, ki je tipal, ali imam družino in partnerja. Ker mu po 3h ovinkih nisem dala odgovora, je maček končno skočil v vrelo kašo in seveda sem povedala, kakšno je stanje… nekako takšno kot na trgu delovne sile. Nato je skurcal še  mojo sliko. Sliko zaradi katere sem po vsej verjetnosti sploh bila povabljena na razgovor. Menda sem kot sovica s podolgovatim obrazom. In slika mi dela krivico, je še pripomnil. “V resnici ste zelo lepi”. Thanx I guess. Ko sem z nasmeškom in pripombo, da nekateri pač raje stojimo za objektivom hotela rešiti situacijo, ki je bila napeta kot marela, je proti meni uperil še bolj mrk pogled. Scary shit. In potem naj se grebem za delovno mesto. Fak!

Pa je po dolgem času vseeno šlo za razgovor, kjer sem vseeno čutila, da sem gospodiču po godu pa čeprav je večino časa govoril on. 2x pozabil moje ime. In 2x povedal pogoje pridobivanja plače. Preostali razgovori so me domov pospremili z mankom energije. Zaradi vseh nasmeškov in krohotanja je vse skupaj izgledalo bolj komično kot katera koli stand up komedija. BTW Punch vabi danes. Ko ti operejo možgane z lažnim upanjem, kako si vse kar iščejo. Na koncu pa seveda nisi primeren. Potem so seveda taki, ki se ti ob pozivu na razgovor niti ne predstavijo kdo in zakaj so. Sorry nisem ne mentalist ne psych. Spet nekateri želijo videti tvojo človeško plat. Eni pa že na prvem snidenju preverjajo iz kako močno zgnetenega testa si. Za določene si z nasmeški neresen. Z resnostjo nezainteresiran. Premalo vprašanj pomeni, da nisi zavzet. Preveč, da se nisi dovolj pozanimal o zadevah že poprej. Eden od zanimivejših razgovorov pa se je odvil, ko je kadrovnik izrekel, da si mora vzeti minutko, da pride k sebi. In nadaljeval s šarmantnimi komplimenti o tem kako lepo dišim in kako bi moj prihod med moškim spolom lahko vzbudil distrakcijo. Očitno res dajem občutek plavanja po isti zelenjavni juhci.

In seveda so tu še psihotični testi. Testi, ki jih iz dna srca sovražim od kar sem pisala prvi test v svojem življenju. Gre namreč za eno navadno sranje. Sranje, da te nekdo ocenjuje. Nato pa tvojo oceno skriva pred tabo. In dejansko na koncu izpade tako, da te brihte mislijo, da vedo o tebi več kot ti sam. Ker pač nekaj je bilo takega, kar te je zajebalo. Pa se mi zdi fino vedeti katere so te lastnosti s katerimi samo sebe uničujem. In na tamalo mi gre ideja, da boš na podlagi nekih psihologov prišel nekam ali pa bil odjeban. Debilizem, da je črn potisk na belem papriju, ki je po vsej verjetnosti še celo zastaran, prerok, ki bo odločal o moji prihodnosti. Fakof.

Sedaj vsaj vem, da kljub temu, da so ljubezenske (z)veze težke in jih je težko vzpostaviti in negovati… obstaja še nekaj težjega. Splendid.. I’ve failed miserably on both sides.

MISEL DNEVA

You can only win when you are who you are. (~Rihanna)

PESEM DNEVA

Damn… who’s got my back…

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
 

Zapisal Sassy | 29.01.2011 ob 15:45 | Kategorije: J.O.B. a.k.a. S.O.B, Pizdakanje, life | 12 Comments »

12 odgovorov

  1. Ivo pravi:

    ogabno.
    anglofilovski tekst v stilu piši kao što govoriš. za zadnje je sicer kriv Toporišič.

  2. Kane pravi:

    Se strinjam, en navaden bullshit je tole.

  3. Simon pravi:

    Ful dobr zapis. Iskriv, povedan na zabaven način, a obenem prekleto resničen. Za veliko mladih. Upam si trditi za večino. Pa tut podobno je blo z mano po študiju. Velikokrat je res še teže dobit job (ampak vsaj dostojnega svoji izobrazbi), kot vsaj približno primernega partnerja. Tough times are nowadays.

  4. barbara pravi:

    Kaj to si diplomirala iz kakega manekenstva in iščeš v tej smeri službo da se vsi tako spotikajo ob tvoj videz? :)

  5. NoMercy pravi:

    btw: tudi tisti kadrovik in vse brihte, ki sestavljajo teste počnejo to iz istega vzroka: položnice morajo futrati :)

  6. Jagoda pravi:

    Kot bi brala sebe! Vse pohvale za blog.

  7. premium pravi:

    O.K!…ti si vsaj punca. Kako je šele situacija videti pri moški populaciji iskalcev zaposlitve (t.j.mene!)? Pri tebi se moški vsaj “topijo” in flirtajo, medtem ko mene zaslišujejo kot bi bil na PP ali zasliševanju KGB-ja (mi ne pomaga tudi če se stuširam z Yves Saint Laurent-om, ali Armani-jem-preizkušeno!). Na koncu, pa ko mogoče le najdemo nek skupni jezik o delu samem in zahtevah, ter pogojih dela, moj obraz “freezne” ob omembi mesečnega plačila in sicer slovenskega “minimalca”. Medtem ko se kadrovnik vzhičeno smeji in veselo stiska roko, kot bi mi ravnokar podaril doživljensko mesečno rento 2000eur do konca življenja (Seveda! Jaz bi se tudi, ko bi našel “crnca”, ki bi mi delal za take “fičnke”)…Suženjski sistem-do konca!…”yes, Master?”…”anything else my Master?”…”should I bend over?”…No?…”then just one quick blow-ho-ho!”…

  8. janez pravi:

    Sama si si kriva, prišla bi neurejena in zanikrna za pogledat in bi te pohotnež že med vrati obrnil….(malo za hec…)
    Res pa je, da se današnja FEVDALNA GOSPODA, ki je firme preko vez kupila – dobila “na razprodaji”, obnaša poniževalno do vseh zaposlenih. Ti fevdalci zagovarjajo “nevednim delavcem”, da ne smejo izplačevati višjih plač od minimalca, saj je tako z zakonom določeno – v nasprotnem primeru naj bi firma propadla….žalostno toda resnično.
    Veliko krivde nosimo tudi sami zaposleni, ker se ne znamo organizirati v NOV SINDIKAT, ki bi v nasproju z zdajšnjimi sindikati, ki so zlizani z novodobnimi fevdalci, začel delati za interese vseh zaposlenih. Če se slovenci ne bomo znali združiti v močan sindikat, se lahko zgodi ulica a la ARABIJA. Takrat bo tudi pohlep premagan.

  9. muffin pravi:

    bravo punči. odličen zapis, čeravno je tvoj način rahlo hecen, predvsem pa tak, da v nobenem primeru ne dopušča pravilne odločitve..

  10. Jurij pravi:

    Odličen zapis lep povzetek realnosti. Sam sem imel to “srečo”, da sem dobil neki beden šiht, kjer opravljam nekaj novinarskega posla in pa “komerciale” (ki je enako fehtanje denarja po firmah). Skratka delodajalec se čuti tako pomembnega, da mi je dal nekaj več kot minimalca, da mu je skoraj pršlo, ko se je hvalil kok je dober, da mi daje tolk denarja. Sicer ga vsakega 15. v mesecu kar fajn stiska, ko mora izplačati tisti 2 plači in bi najraje videl, da bi se mi prostovoljno odpovedali delu svoje plače. Ampak kar hočem povedati, da v Slo minimalna plača ni več samo pravna norma ampak postaja merilo za plačo: češ saj te plačujem 40% več kot je minimalna plača.
    Pa, da se ne boste razni zagovorniki strojnikov in elektroinžinirjev oglašali, situacija pri njih ni nič boljša, saj delodajalci vejo, da druge izbire al kot, da sprejmejo pri njih delo nimajo. Lahko gredo kvečjemu še za terenske fehtarje, sam mislim, da se redko kdo odloči it študirat zato, da bo lahko nato fehtal drobih po firmah in poslušal svojega delodajalca, kok ima on več stroškov s tabo kot koristi!!!

  11. nejc pravi:

    že to da si šele pri 27 naredla diplomo veliko pove o tebi!! pa študenteki falirani ka hudiča študirate?! zabušavate nalašč do 30leta pol ko se pa spravite iskat delo ste pa bogi. pa še samo točno določeno delo iščete, za tisto kar imate diplomo. bogi ste

  12. Sassy Sassy pravi:

    @Simon, še dodatna žalost pr vsem tem je to, da pošljem prošnjo na DZ, kjer sem opravila prakso ter v zadevo dodam “glede na trenutne zadeve na trgu delovne sile” in mi odgovorijo, da dvomijo, da gre za trenutne razmere. potem pa naj bom optimist :)
    @NoMercy iKnow. ampak a ni taka lepa ironija, da so določeni zaposleni z namenom, da preprečjo, da bi bli drugi… če mal pretiravam :)
    @jagoda hvala
    @premium sploh nisem mnenja, da bi se nekdo topil ob men, ampak da gre bolj za igro “upper hand”, kok si lahko nekdo, ki ima zaposlitev dovoli oz. kok mi prenesemo, k tega benefita nimamo. sem mnenja, da sva na istem ne glede na spol. minimalca ponujajo na vsakem koraku. ni normalno. ni! :(
    @janez, najprej :D moram se zrihtat, čeprav priznam, da bi šla včeraj najraje v trenerki in novih supergicah se predstavit. drugače pa 1. del amen, 2. del pa… vse preveč ljudi je oldschool in z mislijo, da je glavno, da oni imajo to srečo, da so zaposleni, ko nas ostalih 110.000+ nima… in da se potem v neke “skrajnosti” seveda ne bodo spuščali. pač tista psihološka fora prepuščenosti v usodo oz. neke slepe hvaležnosti, da si lahko del malo manjše patetike, bi rekla ;)
    @muffin hvala, I guess :P
    @jurij the rich are gettin’ richer and the poor poorer… na žalost. še bolj debilno je, da sem zapravljala leta za študij, ki očitno nima perspektive. če ne bi študirala in takoj šla v službo bi sicer nabijala delovno dobo, ampak kdo bo sploh doživel pokoj. tko da mogoče sem tuki malo v plusu. ampak zaradi izobraževanja in čakanja na recesijo sem pa brez službe… lose-lose situation.
    @nejc mi poveš kje piše da sem pri 27ih diplomirala? chill ;)

Komentirajte




Vaš komentar

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !