« | | »
11.  Okt
HLAD.

Danes sem si ogledala Notebook. Film, ki naj bi hlipanje povzročil mnogim. Romantika. Drama. Ljubezen. Ljubezen, ki jo vsi želimo. Zgodba, ki te popelje med zvezdnato nebo, sijočo luno in v objem najljubšega. Tistega, ki ga po vsej verjetnosti nimaš, a si ga nadvse želiš. Da zopet obudiš tisto sanjavo dušo, ki ti povzroči vrtoglavico. Neskončna sanjarjenja. Doživljanje sanj. Iluzija.

In če me je kdo, ki me bere v tem trenutku, bral cca 8 mesecev nazaj… me mogoče v tem trenutku ne prepozna več. Mogoče sem dozorela. Mogoče sm odrasla. Mogoče me je 27ka odrešila. Mogoče sem realna. Mogoče ne verjamem v pravljice, a v božička in dedka mraza večno. Mogoče… mogoče pa enostavno več ne verjamem v ljubezen.

…ker sem v zadnjem letu izvedela preveč. Videla preveč. Občutila pa bolj malo. Kot kamen. Hladna. Brez emocij.

Sram me je priznati. Dejansko se kar malo bojim priznati. Strah me je spregovoriti na glas… ker si potiho pa vseeno želim, da ni res. Ampak dejansko ne vem, če ljubezen obstaja. Če pa že… pa ne vem, če obstaja zame. Če pa že… pa ne vem, če obstaja v tisti obliki, ki si jo želim.

In zakaj vse to. Ne vem. Nekatere stvari enostavno kliknejo. Klik. Prelahko je. Vse skupaj je prelahko. Če se zaljubiš, si z nekom si srečen, če je obojestransko… če… če… če… In potem te mine. Ali pa partnerja. In če mine partnerja tebe pa ne, boli. In nekaj časa boli in potem mine in živiš dalje… in… in… in.

Včasih mi je bolečina dala tisto noto življenja. Čutim… živim. Ampak sedaj, ko vem kako naj bi stvari potekale je vse skupaj nesmisel. Pač se bom zaljubila… pač bom nekaj časa med oblaki… pač se ne bo izšlo… pač bo nekaj časa bolelo ali pa bo vse igra ega… pač bom prej ali slej prebolela… in pač se bo cikel čez nekaj časa ponovil.

Torej… danes ne verjamem več v ljubezen. Mogoče me nekoč zadane… vendar me še ni. Nisem še ljubila tako močno, da bi še danes čutila. In nisem še ljubila tako močno, da bi še danes prebolevala. In če že sem morala karkoli preboleti, mi je pri tem pomagal čas. Če je vse ostalo minljivo, je čas večen. In vem, da bom po nekem času ponovno pozabila. Torej ne… ne verjamem  več v ljubezen, ker ni prisotna… ker ni otipljiva. Nekako kot strah, ki je okrogel, notri pa ga nič ni…

Kaj se dogaja z mano?

Sovražim jasno. Sovražim predvidljivo. In sovražim, ker ne verjamem.

MISEL DNEVA

Cinderella didn’t google her prince charming.

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
 

Zapisal Sassy | 11.10.2010 ob 00:48 | Kategorije: l.o.v.e. | 3 Comments »

3 odgovorov

  1. M pravi:

    Kaj boli bolj, spoznanje da nikoli ne bo tako, ko si si zamislila ali dejstvo, da je “ljubezen” resnicna samo toliko, kolikor verjames vanjo?

  2. Sassy Sassy pravi:

    v tem trenutku k sm bolj ali manj otopela… nimam odgovora… večina stvari ni tko, k si jih zamislm…ker niti ne more bit, ker preveč sanjam… verjeti v neki ma pa svoje ups and downs… in zdj k ne verjamem niti ne boli niti ne premišljujem… ubistvu najbl boli to, da mi je wsen… da ni neke volje…

  3. M pravi:

    Know the feeling. Sam mam zarad tega najvec tezav, because I don’t care :P
    Posledice so pa veckrat kot ne katastrofalne.

    Edino tolazbo najdem v hrani ^^

Komentirajte




Vaš komentar

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !