« | | »

Premleti članek/intervju sem dobila od njega. Že v naprej sem bila prepričana, da bom na tovrstni zapis zelo jezna. Ne maram namreč pranja možganov in preziram tiste, ki ubijajo sanje. Kaj pa konec koncev preostane človeku v današnjem svetu. Nenehni poudarki so na tem, da se je potrebno zresnit. Da naj bomo zrelejši. Naj že enkrat odrastemo. Prevečkrat slišim, da sem otročja in nezrela. Pa naj bo to v pozitivni ali pa negativni konotaciji, hvala za kompliment. Ker, če bi ljudje lahko, vsaj polovico tolikokrat kot jaz, zbežali v svet sanj, samosvojih scenarijev in če bi vsaj enkrat dnevno dopustili, da se v njih smeji in da v njih živi tisti otrok, bi bil svet lepši.

Članek, ki ga boste, ste ga že ali pa ga sploh ne boste prebrali, je po mojem mnenju članek o zatiranju idealov, tlačenju čustev… članek, katere avtor skoraj da opeva, da pa je potrebno najbolj pristne stvari v življenju, ki jih najbolje poznaš in občutiš prav ti, obrniti v premišljeno, zatiralno in oportunistično ravnanje. Nikakor ne pravim, da je moje dojemanje pravo, prepuščeno je seveda lastni interpretaciji.

In pri nekaterih stvareh mi je sedaj jasno zakaj se preveč ljudi boji riskirat. Zakaj preveč ljudi raje stagnira v navadi kot da bi živel v sreči. Pa naj bo to samo nekaj trenutkov. Kaj ne stremimo k sreči? Kaj ne iščemo sreče?

Psihoterapevt želi ljudi obvarovati pred boleznijo idealiziranja. Res je, da v zaljubljenosti idealiziramo. Pa vendar, mar ne gre za ublažitev tiste realnosti in resnične biti sočloveka s katerim te morebiti čaka nekaj neprecenljivega. Zaljubljenost lahko preide v ljubezen. Neka domena, neki mus po vezi in biti v vezi s prvim, ki pride mimo pa bo prej prišel v navado, kakor v ljubezen. In ne morem, niti nočem razumeti ljudi, ki se spuščajo v veze brez čustev, ker so se odločili, da pa ne bodo več trpeli. In nočem razumeti, da nekdo ne želi čutiti metuljev v trebuhu. Da nekdo noče čutiti bitje svojega pospešenega srca. Zakaj človek ne bi sanjal? Zakaj človek ne bi idealiziral. Menim, da ko človek ne idealizira. Ko nimaš za kaj živeti. Ko nimaš nekih konkretnih ciljev. Pa naj bo to čisto preprosta navezava stika z nekom, ki je v tvojih očeh toliko več. …ko človek neha sanjati, ko preneha verjeti in ko neha čutiti… takrat človek zapade v prekletstvo krute realnosti in ve, da se stvari ne morejo spremeniti, da ljudje niso dobri in da njega ni nihče vreden. Vem. Gre za dvorezen meč, ker ravno tovrstna občutja lahko vzplamtijo zaradi nesrečne ali neizpete ljubezni. Pa vendar se zaljubljenosti in ljubezni ne moremo približati mehansko. …če bi ljudje še vedno sanjali in ne tlačili frustracije, ki jih čutijo do enega in jih nato posplošijo na vse… pa bi mogoče ne bilo potrebno poročati o ubijalskih pohodih.

In nekako menim, da je gospod eden tistih, ki določene osebe ni nikoli prebolel in se je tako posvetil odreševati ljudi. In ne vem zakaj se ljudje zatekajo k tovrstnim zapisom in se z njimi tolažijo. Čustva se ne morejo kar tako zatreti, ker slej ko prej se znajdeš v središču eksplozije le-teh. Kaj takrat? Bi kar gospoda Milivojevića vprašala.

In še malenkost meni osebno zmotnih zapisov in celo nekaterih s katerimi se strinjam.

V tradicionalnih družbah oziroma v družbah, kjer je v ospredju preživetje, je tudi ljubezen nekaj elementarnega. To je zveza dveh ljudi. Zato ni nič nenavadnega, da se v takih družbah, kjer se v družinah dečki učijo, kaj je moška spolna vloga, in deklice, kaj je ženska, starši dogovorijo o poroki. V večini primerov takšne zveze povsem dobro in zadovoljivo delujejo. Kako to? Ker so vloge moških in žensk v teh zvezah komplementarne in kompatibilne. Povezujejo jih seks, otroci, skupno življenje. Ljubezen je tu nekaj, kar ne povezuje le dveh v zvezi, temveč tudi posameznika s skupnostjo. Kajti posameznik ve, da lahko preživi le, če bo trdno povezan s skupnostjo…

Lahko zavijem z očmi? Zavedam se, da je orisan nek zgodovinski okvir kako-jev in zakaj-ev pa vendar se sprašujem, če ni gospod ostal v času družb, kjer je v ospredju preživetje… Čeprav lahko nekateri funkcionirajo zgolj na ravni dogovorov, zgolj na ravni fizičnega… ljudje nismo nek mehanizem. Vsaj povečini ne. Jaz nisem. Predstavljen je zorni kot kakega moškega, ki lahko objektificira žensko. Zadovoljen je, ker so njegove potrebe zadovoljene. Ženska v dogovorjeni vezi ne bo srečna. Se motim?

Ljubezen ni stvar dogovora. In zaljubljenost ni stara 150 let. Kdo namreč otroka, ki je najbolj pristno živo bitje pouči o trendu zaljubljanja? Ljubezen je v nas od zgodnjega otroštva in ljubezen bo v nas ko bomo stari in se bomo z boljšo polovico držali za roke ali pa bomo samo podoživljali spomine osebe, ki je nikoli več ne bomo mogli objeti. Ljubezen ni nekaj, po čemer se bomo spraševali kako dejansko izgleda, ko se nam bo iztekal čas. Ljubezen to ne sme biti. Zaljubljenost moraš občutiti.

…Danes gremo po partnerja v supermarket: preizkusimo ga, če nam ni všeč, ga reklamiramo, vrnemo in si poiščemo drugega. Drugi so objekti, preko katerih uresničujemo naše hedonistične in narcisistične potrebe. V družbi blaginje ljudje nujno postajajo narcisoidni, ljubezen se nenehno ohlaja, njeno mesto pa – paradoksalno – prevzema zaljubljenost…

Celo karikiran zapis s katerim se strinjam. Ga vidim tako pozitivno kot negativno. Ker z ljudmi se ne moremo igrati. A konec koncev si tukaj ti. In živeti in uživati moraš trenutke, ki so ti dani. Žal pa je realnost taka, da vedno nekdo odide zlomljen. In zakaj izbiramo in vračamo ljudi. Ker iščemo neko kompatibilnost. Pa naj bo to čustvena povezanost, fizična privlačnost, denarna preskrbljenost ali pa vse skupaj. Absolutno sem proti izkoriščanju in igranju s čustvi. Pa vendar ne moreš živeti brez čutenja.

…Zato ker je zaljubljenost v resnici negacija ljubezni. V drugega se zaljubimo, ko in ker ta oseba v nas izzove zelo prijetna, zelo intenzivna čustva. Kaj je pravzaprav ta famozna ljubezen na prvi pogled? Zakaj nas nekdo, ki ga prvič vidimo, o katerem ne vemo nič, nenadoma tako razvname? Zato, ker je osnova zaljubljenosti psihološki proces nezavedne projekcije oziroma idealizacije objekta. Ta ni pomemben sam po sebi, pomemben je le zato, ker v nas izzove reakcijo, in le tako dolgo, dokler do te reakcije prihaja. …

Dejstvo je da se vedno lahko zgodi, da se v nekoga zaljubiš, a tu ne gre za ideale, ki jih v tebi vzbudi druga oseba ampak je dejansko opominjanje, da tisto kar imaš ne povzdigne tvojega čutenja nad oblake. Da tisto, kar imaš ne privabi nasmeh na tvoje ustnice kot nekdo drug. Mar nista resnično važna smeh in sreča in ne brezosebno tavanje. Nekdo ne preživi s teboj toliko časa, kako bi si ti želel. Kakor bi bilo potrebno za ohranjanje čustev in povezanosti. Tako se čustva ohlajajo. Tako te preprosto prevzame drug, ki te je prevzemal potihem… počasi…  morda že nekaj časa.

Zame je ljubezen posledica emocionalne povezanosti z drugo osebo. Ona ali on nam postane emocionalno pomemben, zato želimo biti skupaj z njim. To je preprosto bistvo ljubezni, vsa druga pričakovanja – da nam bo zato lepo do konca življenja, da bomo smisel partnerjevega življenja ali on našega, da je prava ljubezen žrtvovanje itd. – so navlaka, ki je posledica romantizma, mitiziranja, filmske industrije, telenovel… To smo v naši civilizaciji pozabili, zato tavamo.

Emocionalna povezanost… ja nekaj kar niti slučajno ne moreš čutiti z vsakomur. In niti do vsakogar. Že ko sem mislila, da bom opravila eno samo pljuvanje, ki bo prešlo v iznakaženost, me je prevzel. A zopet sem se spomnila, če je on to bral… kako površno je bral ali pa enostavno ni čutil, kar sem čutila jaz. Ker človeka prevzame tisto cheezy dokončevanje stavkov. Ker je biti na isti strani knjige tako vznemirljivo. In ker je gledanje iste lune tako nemogoče. In vsa ta emocionalna povezanost… je ali je ni. Ni preučena, ker ne more biti. In ne more biti v popolnosti dosežena tudi, če gre za navado in človeka poznaš že mnogo let. Emocionalna povezanost vaju lahko zaobjame že v zaljubljenosti.

… živimo v monogamni družbi, v kateri vlada moralni imperativ, da je treba živeti le z eno osebo. Ta model je zato najudobnejši. Če se pojavi več ljudi, se življenje zaplete, organizacijsko, če ne drugače. Zato pravim, da je ljubezen odločitev in da je za ljubezen potrebna tudi volja.

Lahko bi rekla, da gre za čisto poezijo. A nekateri ljudje radi čutimo bolj kot se radi počutimo preskrbljene. Nekateri vemo, da lahko zgradimo prihodnost v oblake. Drugi ostajajo na prihodnosti navade pač nečesa kar so enostavno dobili oz. zadeli. In to da je potrebna za ljubezen volja se mi zdi bistvo vsega. Bistvo, da se ti nekdo zdi vreden le-te in da nisi zgolj nedosegljiv cilj za katerega ni vredno vložiti truda. Da nisi le dosežen cilj, sedaj pa greš osvajat novo goro. In da ti ljubezen ni sama po sebi umevna.

Vsak skok čez plot še ne pomeni, da prvega partnerja ne ljubimo več, morda je bil to le simptom krize. In naj bomo v svojega ljubimca ali ljubico še tako zaljubljeni, gre praviloma le za privid ljubezni, za iluzijo, da je tokrat partner res pravi. Vsakodnevno skupno življenje običajno te iluzije zelo hitro razblini.

Da lahko naredimo skok čez plot in se zraven tolažimo, da partnerja ljubimo, je večja iluzija kot je za pisca mit zaljubljenosti. Dejstvo je da nikakor ne moremo imeti vsega, vendar tolažba, da varaš in življenje preživljaš z ljubljeno pa je enostavna laž. Lahko lažeš drugim. Sebi ne moreš! In varanje nikoli ni pomenilo, da si v vezi tako zelo srečen, da je potrebno pokukati še drugam.

Teorija, da vsakdo od nas v sebi nosi moškost in ženskost, je točna. To so človeški potenciali. Toda ko nekdo sebe uresniči kot notranjega moškega in kot notranjo žensko, ne potrebuje več drugega. Kaj bo takemu ženska? Kaj mu bo moški? Zato sam v tej teoriji vidim le skrajno obliko narcisoidnosti.

Samozadostnost. Lahko bi rekla, da gre za preprosto moč, ki si jo razvil v sebi tekom let. Kar pa ne nujno pomeni, da izvira iz negativnih dogodkov. Ampak iz preprostega darvinizma – boj po preživetju. Nikoli ne moreš vsega pričakovati od drugih. A da bi danes kljub samozadostnosti, kljub morebitnem razočaranju in bolečini ter vsem lepim… da bi se odločila, da nekoga ne potrebujem ob sebi pa je čisti nesmisel. Mogoče so ljudje. Mogoče jih je več kot si mislim. A človeški dotik, povezanost… samemu sebi ne moreš nuditi.

…ljubezni ne gre enačiti z užitkom. Tisto, kar je po mojem problem v krščanstvu, pa je odnos do samoljubezni. Iz antike izvira dihotomija, da če ljubiš sebe, ne moreš ljubiti drugih. Sodobno stališče, ki ga zagovarjam tudi sam, pa je, da lahko ljubiš sebe in druge, lahko pa ne ljubiš niti sebe niti drugih. Jezus je sicer rekel ljubite druge, kot ljubite sami sebe, toda ta pozicija je konfliktna, saj ljubezen do sebe pravi “naredi tisto, kar je prav zate”, ljubezen do drugih pa ukazuje “naredi tisto, kar je dobro za druge”…

Strinjam se da ljubezni ni mogoče enačiti z užitkom, a menim, da je užitek del ljubezni. Užitek, da lahko preživiš najlepše trenutke s partnerjem oz. ljubljeno osebo. Užitek povezovanja in zaupanja. In nekako sem deviško proti razdajanju sebe in spoštovanja telesa nekomu, ki ga ne poznaš, ko gre zgolj za naslado. Nespoštovanje sebe, spoštovanje telesa. Nekako komaj verjamem. Kar pa se tiče ravnanja v ljubezni pa bom še vedno zlajnano govorila. Dokler nisi zvest samemu sebi, ne moreš biti zvest drugim.

In zakaj torej bi po ulici tavala z mislijo kako hudoben in siv je ta svet. Zakaj bi se ustalila nekje z nekom, samo zaradi neke potrebe. Eno življenje. Multipli občutki. Živiš, da si. Ni važno kako srečen izgledaš v očeh drugih. Važno je kako srečen se počutiš. In konec koncev, ko greš. Kaj boš pustil za seboj. Vtis na ljudi si naredil, ga pustil. A pečat bo ostal. Da si verjel. Da si ljubil. Da si živel. In mlahavi ljudje brez sanj, ki so polni frustracij in ubijajo sanje… to ni pečat.

MISEL DNEVA

Sodobni odnosi med spoloma so nestabilni prav zato, ker slonijo na iskanju užitka, na prikritih oblikah narcisoidnosti.

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
 

Zapisal Sassy | 13.02.2010 ob 14:30 | Kategorije: l.o.v.e. | 9 Comments »

9 odgovorov

  1. niko pravi:

    Pred leti sem napisal misel, za katero še vedno trdim, da je točna: Biti le resen, je neresno.

    Lahko pa jo malo modificiram in dopolnim:
    Predavati o svoji zrelosti in tuji nezrelosti je nezrelo.

  2. Heldarion pravi:

    Še en dokaz več da ma avtor knjige prav :>

    Boljš bi blo da bi prebrala knjigo namest da kritiziraš intervju.

  3. Rado pravi:

    Prebral sem oboje.
    Intervju z njim in tvoj blog.

    Njegovi pogledi so mi bližji. Tvoja stališča pa delujejo zmedena. Seveda to ni analiza, so le prve misli po branju obeh prispevkov.
    Pa brez zamere.

  4. domen pravi:

    Raje preberi tisto knjigo, se bo marsikaksna od njegovih izjav bolj razjasnila. Iz intervjuja je tezko sklepati, je treba vsaj malo poznati ozadje.

  5. bitch bitch pravi:

    kakor rečeno, vse je prepuščeno lastni interpretaciji in doživljanju s svojega zornega kota. v nobenem primeru nisem užaljena zaradi komentarjev.
    ampak mogoče zanimivo, da vsaj na hitro so strinjanja z avtorjem na strani moškega spola. mogoče smo ženske idealistke, utopistke… pa naj bo… sem že zapisala, da sem večni sanjač in v tem ne vidim ničesar napačnega.
    se strinjam, da bi morda pa bilo bolje prebrati knjigo, a menim, da je avtor kar dobro povzel bistvo le-te…
    sploh pa ne vidim kako bi lahko neko predavanje in “vsiljevanje” mnenja, kraja idealov ipd. nam, t. i. čustveno nedoraslim, bila v pomoč. vse ni za vsakogar in vsaka prebrana knjiga ne vpliva na vsakogar enako… sploh pa ne nujno pozitivno. zato sem enostavno proti.
    mogoče me pa vseeno zanima še vaš zorni kot… in pa razumevanja bistva ljubezni in zaljubljenosti.

  6. Zigi pravi:

    Moram priznati, da knjige nisem prebral in da sem prebral le članek, ki pa je imel vroče-hladno efekt. Pač vsak ima svoj pogled na stvari. Vsaj name je največji vtis pustil stavek: eno je ljubezen, drugo je, kaj si mislimo o njej. Čeprav se tu pojavi novo vprašanje na racionalni ravni: Kaj sploh je ljubezen? Ampak po mojem mnenju nam tega ni potrebno vedeti, ker to preprosto čutimo. Skratka tema o kateri imamo lahko nesknčno dolge debate ali pa pustimo, da čustva “povedo” svoje, kjer so vse besede odveč…

  7. Štefan pravi:

    Menim, da je izrečeno izjavljeno načrtno, da si vsak najde, izlušči svoje mnenje.
    Čustveno zrel človek ne bo izgubil glave, če se njegova ljubezen sesuje, to je tisto pravo. Čustveno zrel človek ne more biti “zrel,” če bi bil “zavrt” v čustvu ljubezen.

  8. bitch bitch pravi:

    @Zigi… te neskončno dolge debate imam sama seboj, sploh ker so mi tako zelo zanimiva razmišlanja in dojemanja drugih. seveda z zadostno mero argumentacije.
    @Štefan, v dveh stavkih si zapisal točno to, kar sem sama “dolgovezila” čez preveč strani… lepo in točno povedano :)

  9. nevenka nevenka pravi:

    Hm, če se zaljubim, nisem v fazi idealiziranja. Ker se zaljubim v kvaliteto, sicer se sploh ne. In če je kvaliteta trajna, je tudi zaljubljenost.
    Ostane tudi, ko postane odnos kompleksnejši in preide v ljubezen. Jaz sploh ne morem biti človekom, ki mi ni vznemirljivo všeč. In sploh nisem človek, ki bi se samo zaljubljal. To je večkrat moški problem.
    Tisti ljudje, ki zaljubljenosti niso pripravljeni oz. je ne zmorejo kompleksno nadgraditi, tisti so vprašljivi, kar se zrelosti tiče. Tisti, ki jim vsako razmerje traja največ dve leti. Potem, ko pa je treba nekaj dati od sebe, pa zbrišejo.
    Zame je zaljubljenost čar, ki ga zavestno ohranjam in gojim. Zato, da človeka tudi čez deset in več let, lahko poljubim, ne zato, ker se spodobi, in ker imam uradno zvezo, pač pa zato, ker si želim. Zaljubljenost ohranja hrepenenje in preprečuje naveličanost. Umetniki življenja to vedo.

Komentirajte




Vaš komentar

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !