« | | »
17.  Okt
LAHKO ZAČNEM…

Dolgo časa sem bivala v t. i. varni hiši z mojim bivšim. Z njim, ki sem mislila za katerega so mislili, da bom preživela celo življenje. Vsaj tako je bilo predefinirano, kar pa me je po pravici povedano iz dneva v dan dušilo. Silila sem iz ujetništva varne hiše v svoboden svet. V svet v katerem sem do takrat okusila tako malo pa vseeno preveliko grehov, stranpoti in novih temačnih zavetij.

Pred poletjem sem naredila tisti veliki korak, ko jih je kar nekaj bilo mnenja, da se mi je zmešalo ali pa da grem skozi trenutno (mogoče) max mesečno krizo, ki me bo kaj kmalu pahnila nazaj v njegove roke.

Nisem šla nazaj. Ne grem nazaj.

Začela sem živeti. Življenje morda šestnajstletnice. Marsikdo bi rekel, da je to življenje devetletnice pa je vseeno preveč sprevrženih zapletov, ki jih otrok ne more doživljati. Vsaj tisti, ki mu je omogočeno normalno življenje. In tu se zopet spotaknem ob misel kaj je normalno.

Če nadaljujem je mogoče tista devetletnica, ki jo vidijo v meni samo beg od vsega prenasičenega dogajanja. Ne bom rekla negativnega niti pozitivnega. Prenasičena je prava beseda.

In danes živim. Delam svoje napake. Poslušam svoje srce. Odgovarjam izključno samo sebi in se vsak dan znova zahvalim najboljšim prijateljem, ki jih človek lahko dobi.

Po propadli zvezi sem mislila, da bom sama. Ne osamljena. Tega me ni strah. Vendar nikoli si nisem mislila, da imam okoli sebe toliko ljudi.

In tako se je moja zgodba nadaljevala…

  • Share/Bookmark
 

Zapisal Sassy | 17.10.2009 ob 14:09 | Kategorije: moí | No Comments »

Komentirajte




Vaš komentar

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !