11.  Apr
PLAMENKA

Iste ptice skupaj letajo, pravijo.

Z mano leta ze cela jata. Vcasih se sprasujem, kje so se izgubili letalci ZA mano.

Moja vrsta ptic je pink flamingo. Po slovensko se “nam” rece plamenci. Hilaricno.

Ker svojo vrsto prepoznam po perju, se sprasujem zakaj tiste, ki niso misljeni za platonsko preletavanje, vedno znova popolnoma sfalim. Nekako kot da bi se sla lov na glinene golobe. To je moja izbira. Bolj kot ne, mrtvi. Brezbarvni. Dolgocasni. Za odstrel.

In ce je srce se pred kratkim plesalo poskocnico, sedaj izven ritma bije samo, ko pocasi in presvicano umiram ob Insanity-u.

Z gospodicem Aj Kendijem sem spregovorila nekaj besed po meni neljubem kanalu informacijsko komunikacijske tehnologije t.i. sluzbenem messengerju.

Seveda govoriva tudi v zivo, ampak ob prisotnosti flamingov.

Vceraj pa je odfrcala moja plasticna posoda v kateri se je varila lecina vegi chilli minestra. Po globokem premisleku sem se spomnila, da je posoda odletela z njem. V njej si je namrec zvaril kokice. Zdela se mi je idealna priloznost, da ga “kliknem”. A kaj, ko ni “kliknilo”.

Decko je brihten. Tu ni debate. Celo nekaj slovenskih besed zna in me z njimi navdusuje. A, ko sem mu napisala, da ima nekaj mojega… in mi jev glavi odmevalo “srce”, dejansko pa sem mislila na mojo plasticno posodo… ni dojel. Pomagala sem mu z “ da rad vzema stvari, ko dela kokice”. Se vedno ni dojel. Nadaljeval je, da je zelel kokakolo in si naredil kokice, da bo kot v kinu. OK, kwa??? Po ocitno nekulj sali v kateri sem ga vprasala, kateri film igra… je rekel nemiri v Pakistanu.

Tukaj sem zakljucila.

Ker ne razumem tega humorja. In ne zelim nadaljevati s Sirijo in Ukrajino. Mogoce bi iskanje velike ptice se slo, ostalo ne.

Next…

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 11.04.2014 ob 12:10 | Kategorije: l.o.v.e. | 1 komentar »

Mogoce bo za veke vekov obveljala kot serija stevilka 1 z najslabsim koncem, a Dexter se vedno odmeva v moji glavi, ko gre za razmerja. Tista prava. Ne nocna. Ne poletna. Ne avanturisticna. Prava.

“They make it look so easy, connecting with another human being. It’s like no one told them it’s the hardest thing in the world.”

Menim, da gre se vedno za eno izmed nepojasnjenih misterijev. Ne vem. Enostavno ne vem, kaj me je zadelo. Ja, je pomlad. Pa mogoce je kupid. Mogoce je neuravnovesenost. Mogoce je on pravi. Mogoce bi me on imel rad. Lej te ucke. Pa kako lepo se je nasmehnil. Pa rekel mi je, da me je bilo lepo spoznati. O wow. Pa mota se okoli mene kot macek okoli vrele kase. Pa jedel je od mame strudl. Pa, a naj jaz kaj recem. Ne, on mora. Hocem biti the one. On bo prisel do mene. On bo vprasal za mojo cirfo. On…

Ne, ne. bom jaz. Ker mi ni problema hodit do ljudi. Ampak, kaj ce se ustrasi. Ker decki radi lovijo. Ampak v tujini je. Ne dela za isto firmo kot jaz. Svoj biznis ima. Ce je v tujini in ima svoj bizniz, je to zato ker ni samski. Fak it. Ne bom si delala sramote. Bejbo ima. Mogoce pa nima. Kaj pa ce kolega vprasam. Ne, ker potem izpadem ze rahlo desperate. Kaj ce se zopet pridruzim druzbi na piru, da se ponovno srecava. Ne, potem bo prevec ocitno. Morda pa ne bo. Ok, imam od njega FB… sekcija “o meni”, bemo… nikjer ne pise, da je komplicirano. Iscem marjetico… ljubi me, ne ljubi, ljubi… zber se zenska. Samo enkrat te je videl in se takrat je bil nogomet v igri. Ok. Kaj je ocitno. Kaj ni ocitno. Kaj je normalno. Ok, kje sem jaz.

In to je tisto kar sovrazim. Njo, ki je zasidrana globoko v meni. Ki izpodrine moj alter ego. Ki je izrinila mene. Zaradi nje letam okoli kot kura. Zaradi nje misli svigajo.  Ne, dejansko je zaradi njega. Koncentracija pada. Odjarala je. Sedaj sem pisateljica. Ljubezenska uspesnica mi ne uide. Pisem scenarije – A, B in C. Vec njih. Kako bi lahko bilo. Mogoce pa bo.

In ne maram te osebe v meni. Ni fino, ko se notri nekaj premika. Zunaj pa se ne premakne. Ni fino, ko si nemiren. Nepozoren. Ko delas, a nic ne naredis, ker so misli okupirane.

In potem preklinjas druzenje s prijatelji in si zelis, da bi bil introvert. Zakleni vrata. Zagrni zavese in pocakaj da te mine.

Pomlad?

On!

Nerazsodna ona v meni.

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 4.04.2014 ob 12:19 | Kategorije: l.o.v.e. | Tagi : , , , , , , | 1 komentar »

19.  Mar
NA DEJT V CERKEV

Zakaj je nekdo v pokoju? Za vsem tem stoji povsem preprosta racunica. Doba. Pizdarija. Obatroje. Zakaj sem jaz v pokoju – to vsebino bo terjal nek drug zapis.

Srce je kljub vsemu se vedno poskocno. Standardno bije ob naporu in se ustavi, ko zagledam njega. Po pravici povedano, zadnje case po svetu postopam kot paradni konj s plasnicami ali pa kar z detajlnim ogledovanjem in preucevanjem tal.

Veliko ljudi ne razume, da se je mogoce preseliti v tujo drzavo zgolj zaradi delovnega mesta. Ne, nimam moza. Ne, nisem prisla zaradi fanta. Ne, nisem bila v zvezi. Skratka – ne.

In ko prijatelji z obrvicami skomigajo, prestopajo z ene noge na drugo, si manejo rocice in vzklikajo, koga sem si ubodla… odvrnem, da je pokoj moja edina izbira.

A dej dej, valda imas koga.

Moj odgovor: ja, se vedno NE.

1. Druzim se s kolegi z delovnega mesta, s katerimi se enostavno ne minglam v penetracijskem smislu. Don’t shit where you eat.

2. Ne mesam se s prebivalci doticne drzave, ker si tu ne zelim ostati.

3. Ne mesam se s komerkoli, ki si zeli tu ostati… v tem mehurcku nicevosti.

Stacuna zaprta. Slus. Fin.

Nakar sledi: Ti imas prevec pravil.

Ne! Gre zgolj za zascito proti nepotrebni drami. (Marsikdo bi odvrnil, da so za to kondomi.)

In naj povem, da je pokoj cudovita izbira in da je biti na trgu prekleto tezko sumljivo.

Danes sem namrec prejela povabilo – dejt za v cerkev. Povabilo od gospoda, ki pase pod tocko 1, 2, in 3 in ji dodajam se tocko st. 4 – ne minglam se z ljudmi, ki bi me peljali na dejt v cerkev… ce ni v okviru popotniske ture dalec, dalec na drugi strani sveta.

International church, mi je rekel.

Globoko v sebi sem padla na kolena, roke povzdignila proti nebu in vsemogocnemu, v katerega ne verjamem, kricala ZAKAJ D FAK JAZ!

Pred vsem tem je dec dobil monolog o tem, kako sem single in off the market. Povedala sem mu, da ne rabim, da mi popravi kolo. Ob razlagi, da ima hiso s kaminom, sem vljudno z nasmeskom odvrnila “lepo” in ob opazki, da bi morala kaksen film pogledati skupaj modro molcala. Seveda nisem skoparila niti z odgovorom, da jaz pa nisem za v cerkev in med verne. Odvrnil je z “that’s a pitty”. Jaz nic zalostnega v tem ne vidim, on pa mi je meni nic – tebi pa se manj, odvrnil, da tako pac je in da je on bolj poduhovljen.

Tukaj sem zakljucila.

MISEL DNEVA

If you truly believe that you write the tale of your own life, then the end is up to you. –Mickey Mouse

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 19.03.2014 ob 09:38 | Kategorije: life | Tagi : , , , | 5 komentarjev »

Ocitno nikoli ne odrastemo.

Morda bom v oceh terapevtov vedno nedorasla in custveno nezrela.

Mogoce pa je kriva pomlad.

Ali pa moja prisega, da sem se pri 30ih upokojila. Od srcnih zdrah. Ampak zarecen kruh je sploh odlicen, ko je svez in hrustljav. In se vedno je malo drame in preskakovanje bitov, bolj zabavno kot preskakovanje ovir.

Mogoce pa je kriva pomlad.

Nedolgo nazaj sem bila premescena na novo delovno mesto. Napredovala sem dve nadstropji vise. Takrat pa so napredek dozivele tudi moje oci s popolnostjo podobe “Aj Kendija”.

Vse je lepo in prav. Na vsake kvatre slucajno srecanje z ocmi, sramezljivi neizusteni pozdravi in srcno prebujenje.

Mogoce pa je kriva pomlad.

Ma ja. Pac sem se zatreskala. Nezrelo srce ni zrelo za upokojitev.

Vceraj pa je plesalo poskocnico novih razseznosti. Damn you heart, … said every brain ever.

Zjutraj sem se s svojim rdecim grejpfrutom odpravila zdravemu zajtrku naproti, ko je moj nasmesk uzrl njegov sexy back. Aj Kendij. Fante se obrne in ob uvidenju moje zale podobe se zresne. Fak det shit. Rahla uzaloscenost me je spreletela. Ampak zivljenje gre naprej in cas je bil za lupljenje grejpfruta. Medtem ko je on pripravljal svojo dopoldansko dozo caja. Moja roka je belezila tresljaje bolj mogocne kot potresni sunek, on pa je se vedno plesal svoj ples master chefa cajev. Bi lahko rekla, da se mu ni ravno mudilo pri pripravi. Jaz pa sem sokovje grenivke srkala, kot bi prvic okusala ta sadez. Rahlo debilno. Roka je bila kakopak se vedno tresoca. Fak.

Ko je zapustil skupne kuhinjske prostore, sem bila stara… 16 let.

Soncen dan me je spodbudil, da grem na popoldnski sprehod okoli korporacijskega poslopja. Rekreacija in pol.

Najprej sem pospremila sodelavko. Neumorno cakala 10min na bencinski crpalki na predmet cigar imena ne poznam in katerega niso imeli na voljo. Zelja je bila tudi preparkiranje avtomobila, pa dejanje ne bi obradilo sadov, ker ni blo prostega parkirnega mesta.

No, in ker vse te stvari peljejo nekam drugam, pred stavbo srecam Aj Kendija. On me vidi. On oddirja v notranjost najinega korporacijskega poslopja.

WTF MODEL?!

Sama pri sebi si recm… prow pac prow, jebes.

In lagano sportski postopam v notranjost tudi sama, nakar… vidm da Aj Kendij caka med vrati polnega dvigala… name!

OU MAJ GAD.

Pozenem se v rahlo sumljiv dir. Poskusila sem odigrati gracioznost, zenstveno drzo in mu v zahvalo nameniti igriv nasmesek… Realnost pa je bila vse drugo kot to. Bila sem rdeca. Pogled usmerjen v tla. Nekega hvalospeva pa itak nisem mogla izustiti.

FAK

Ampak to se ni vse.

…topshop

Popoldne so bili prostori skupinske kuhinje se kako aktualni. Petkova kava, small talk watcha gonna do for the weekend, ipd… aja in Aj Kendij z vihtenjem zlice nad cajem v svojem master chef cajev moodu. Kolena, dajmo se potrudit. Tim work.

Vedno nasmejana in z vsemi zavbami premazana, posebej cez jezik, sem tokrat zopet obnemela. V obraz rdeca, roza – vse barve roza mavrice so se odvijale podolgem in pocez.

In on. Znanost cajev je dobila nove razseznosti.

Nakar se jezik razvozlja v nekaj podobnega hecu/flirtu, obraz pa je odkril novih 50 odtenkov rdece. Kako mi je uspelo karkoli izustiti, je povsem izven mene. Mulder, Scully ponovno odprimo dosje X.

Nakar! Me vprasa, ce bi caj. Zeleni caj z ingverjem. Sveze. Ne tisto iz vrecke. Iz Taipei-a, je rekel.

Hell yeah, bi caj.

In sem dobila – CAJ.

Pa nasmesek.

Pa plave ucke up close and personal.

Pa …

Just a perfect day.

Pa sem rekla pokoj.

fak

MISEL DNEVA

PESEM DNEVA

http://www.vimeo.com/77513315
  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 15.03.2014 ob 19:39 | Kategorije: l.o.v.e. | Tagi : , , , | 2 komentarjev »

10.  Feb
NA TRGU SOLO BREZ

Na trg nikoli nisem rada hodila. Danes bi. Trzila se nikoli nisem, cetudi naj bi se dobro blago samo hvalilo. Ekonomija pa mi je bila bolj kot ne spanska vas, kjer je asistent profesorja z iskro v oceh vzklikal moj nadimek “dekle s psenicnimi lasmi.” Jao.

Ampak danes sem, hoces noces – na trgu. Trznici. Skratka, tam zunaj.

Prodajam se na trgu dela in do nadaljnega sem zaprta na trgu iskalcev ljubezni. Moja trenutna okupacija – solo brez. Brez drame. Brez pricakovanj. Brez premlevanj. Brez razocaranj. Samo jaz in mojih nekaj pevskih glasov.

Trg dela je do mene cudovit. Sluzba je odlicna. Sodelovci prijazni. Nadrejeni sposobni in kolegialni. Placa je trenutno vec kot odlicna. Morda se premalo cenim. Morda dusa ni odtavala v materialisticne franze. Definitvno pa je eno – ne zivim vec v Sloveniji. Najlepsa drzava. Najbolj mizerne ureditve. Se pozna, da zunaj je drugace.

A sprememba okolja ni tako prijazna na podrocju Neota. Ce ni slo tam. Ne bo slo tu. In tudi marsikje drugje najbrz ne. Custva niso na prodaj. Bit ne zeli ostati tu. Srce je odbilo polnoc ze nekaj mesecev nazaj. Trznica pa ponuja le surovo meso, medtem ko sem jaz vegi. Ni boja, ni mesarskega klanja. Samo mesto izgubljenih dus. Brezciljnega tavanja. Posedovanja. In zelje, ki ne ve, kaj dejansko bi rada. Samo, da bi.

Brez razgovorov. Na silo. Na vrat na nos. Takoj.

Pa ne gre. Ker, ce si solo brez, za vsem tem tici razlog. Tak, ki ljudi pozene v dir. Ker je tako  tezko razumeti, da je zenska lahko samostojna. V iskanju. Samozadostna, dokler ne pride Neo. In se kako zmozna prezivetja, cetudi ob njej ni neke polovicarske polovice… samo da je. Res grozljivo dejstvo imeti mocno osebo v svojem zivljenju.

Jap, nekatere zmoremo same postopat po samostojnem trznem delezu dualne eksistence. Trg daj-dam pa enako deluje kot trg delovne sile. Prijaznejse in privlacnejse deluje na tiste vezane in zavezane, kot tiste free spirit duse, za katere se je potrebno malce bolj potruditi.

VPRASANJE DNEVA

Je laze biti romanticno prepleten s tistimi, ki gredo iz ene zveze v drugo, brez vmesnega postanka na trgu solo brez?

PESEM DNEVA

http://www.dailymotion.com/videox18p6cd
  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 10.02.2014 ob 20:14 | Kategorije: life | Tagi : , , | Brez komentarjev »

Tisti obcutek, ko uslocis hrbet. Z glavo zamahnes v levo ali desno. Ko si zelis strastno poljubiti ramo. In, ko telo, vse dokler ne dosezejo izhoda prstov na nogah, preplavijo igrivi mravljinci strasti…

Vse to z moskim nisem dozivela ze 4 leta. Tudi z zensko ne, da ne bo pomote.

Zadnje case se pocutim kot Pepelka. Ali pa mogoce celo kot tisti blesavi princ. Tisti, ki je pozabil, kako izgleda ljubezen njegovega zivljenja. Tisti, ki je sel natikat cevelj, kar vsaki mimohodnici. … morda pa moski zato tako radi vtikajo vsepovprekbygones… Ali pa gre morda v drugo skrajnost – da zenske tako rade nastavljamo, ker morda upamo, da bo pozabil katera je zares prava …in s to titulo ovekovecil prav nas. Hmmm. OK, sedaj pa res bygones.

Zgodba namrec tici cisto nekje drugje. Ne za devetimi gorami in niti za devetimi vodami ne. Ni v duzbi sedmih palckov (palckast je bil na sreco le eden)… Gre za (su)realno iskanje Tistega, ki bo po meri in ki bo med spolnim aktom znal multitaskati. Prevec zahtevam?

Morda v zivljenju nimamo duse dvojcice. Morda v zivljenju ni ene in edine ljubezni. To bom prezivela, ampak kaj se zgodi, ce je v zivljenju samo en prav po meri in prav ta merilec ze dolgo spade v halo slavnih in obdelanih. Fak!

V glavi mi doni, da bivsega nisem prebolela. Prebolela nisem kaj je imel. Kaj je znal. Na podlagi izkusenj. Kako je udejanil. Ne bom prebolela. Ker je bil kot bi mogocna Samantha rekla long, pink, amazing – dickalicious. Vse kar je sledilo pa je bila le senca opoldanskega sonca. Od majhnega, ki je zajcevsko nabijal in zanalasc zgresil pravo luknjo, da so pritekle solze nesrece kot majhnemu otroku, ki mu je ravno usel helijev balon (se ena izmed mnogih mojih resnicnih zgodb). Takega, ki je poznal en sam polozaj, ce sem splezala nanj pa se je pocutil napadenega. Enako tudi tretji kaliber, ki ga je zaradi alkohola tezko spravil pokonci, ko ga je pa se ga je lahko dotaknila le notranjost votline. Onih zaskrbljujoce neznih… uf, spet so mi misli odtavale do Samanthe in njenega slavnostnega vzklika “put it in”. Clovek bi jokal. Bili so tudi bolj popolni, ki so mi sepetali “we will forever be connected”, mene pa je skrbelo, kaj je prenesel name (nic). Tovrstnih, ki bi morali biti FB (ne ni fejsbuk) pa so mi kupovali darile. Taksnih, ki jih je strast zanesla in so me sunkovito poslajdali cez leseno mizo na Toskem celu, da se mi je v glavi vrtelo od vrhunca prodiranja trsk v moje mehke ritnice. In kakopak tudi tistih ki nas je zaneslo da smo lomili keramiko (ne niso bili krozniki in ni bil grski ali kateri drugi vsakdanji balkanski vecer).

Bilo je zabavno. (Tujim) vnukom bom lahko pripovedovala neprecenljive, umazane zgodbe pridne pupe. Super. Ampak kje d fak je tisti po meri. Kje je nekdo, ki bo obvladal zensko v meni, bil nezen, sunkovit, me bo slajdal le po gladki povrsini in ki ga bo neslo v levo v vsakem primeru. Nekje vmes sem pozabila ali bi pomerila cevelj ali pa govorim o osebi in ne samo njegovem mini me-ju.

Vsi iscejo sorodno duso pa neko ljubezen zivljenja. Jaz pa iscem ku*** po meri. Ker je bilo vse po mojem bivsem skropucalo. In dovolj je opazk, da bivsega nism prebolela. Ja pa pismo rosno, kdo bi prebolel popolnost. Popoln bedak edino.

MISEL DNEVA

We’re all addicts, trying to fill a void. Some of us are just better at hiding it, right?

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 2.02.2014 ob 18:10 | Kategorije: philosophic thoughts | Tagi : , , , , | 2 komentarjev »

Če kaj sovražim v življenju, je to jamranje, negativizem … ironično v bistvu!

Ampak na vsake toliko gre v življenju super. Trudiš se opomnit, da moraš uživati sleherni trenutek. Da se vse zgodi z razlogom. Da živiš samo eno življenje. … probaš in se trudiš vsako oviro sprejeti kot izziv in nov trening, novo izkušnjo in se z nasmehom pobrati od tistega, kar te je zlomilo.

In ta trud je nekaj najtežjega v življenju. Trpi lahko vsak. Naučiti se uživati v sreči, zmore redkokdo.

Pred časom sem občutila neverjetno srečo. Leto 12 je zame odlično leto. Pa ne gre za to, da mi je vse z rožcami postlano. Prepričala so me nova spoznanja, novi ljudje, odtujitev starih prijateljev in uspešno nadaljevanje z učenjem o življenju.

In potem je padla prva prepreka. Ljubavno pismo, ki to ni bilo je vsebovalo zapis: »Spremenjene celice – PIL nizke stopnje«. V sebi sem šepetala, da se je to zgodilo z razlogom. Kakšnim? To moram še ugotoviti. Nasmehnila sem se, da bo vse ok. Prebrala nekaj prispevkov na to temo. In se utopila v solzah. Najslabši scenarij je rak. Misli pozitivno. Ne gre. Saj bo. Kaj pa, če ne. Vse bo ok. In kaj naj delam 6 mesecev. Saj vemo, kako gre misel o slonu v sobi. Boli, ampak bom močna. Vse bo ok. Vse bo ok. Kje piše, da bo vse ok. Konstantna bitka multiplih razcepljenih glasov. Bitka psihičnega maltretiranja same sebe.

Njemu moram povedati. Dejansko moram z njim prekiniti. Potrebujem ga, da mu to povem. Da nisem ok. Zakaj bi strašila, če nimam uradnih izvidov. Med nama ni nič uradnega. Nič dorečenega. Kaj bi rada dosegla? Usmiljenje? Da me bo imel rad? Kaj bi rada od njega? Všeč mi je. Od trenutka, ko sem ga prijela za roko. Ker sem čutila njegovo toplino. Več kot samo všeč. Več kot samo zabava.

Pa ni vprašal, kaj je narobe. In je še bolj bolelo. Ampak sem bila z njim in sem pozabila na slabo novico. Ko sem z njim, je vse ok. Samo, ko sem z njim.

Dramatičnost je v porastu. Ne morem gledati objektivno. In zopet solze.

In potem nova zgodba. Uničena mišica. Vsaj trenutna prekinitev treningov. Vsaj 1 mesec gledanja v luft. kaj se dogaja v mojem življenju? Izgubljam sebe. Izgublja smisel. Izgubljam svoje ljubezni.

Pot na urgenco je bolela. Fizično. Čakanje, da pridem na vrsto psihično. Ker sem bila sama. Ker nisem hotela njega obremenjevati. Ker ne ve niti danes. Ker v mojih mislih mu je vseeno.

…kako sem izgubila pozitivno nit. Boli. In solze se ne ustavijo.

Kako si lahko v takih trenutkih pozitiven. In zakaj mi ne uspeva moč pozitivnih misli.

Šibke so.

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 16.09.2012 ob 20:46 | Kategorije: life | 1 komentar »

11.  Mar
POTREBUJEM OBJEM

To je problem. Velik.

Ko rabiš dati iz sebe, pa ne znaš. Ali pa ne moreš. Ali pa se preprosto zavedaš, da bo skropucalo. Bedno.

Ugotavljam, da jamrat moram. Tukaj. Samo tukaj. In da drugim ne grenim življenja.

Zgodbic je ogromno. Tistih, ki filajo ego, ko srečaš bivšo simpatijo, s katero sem kvačkala 2 meseca in sva zaradi prevelikih egov prekinila stike. Fino je, ker si ti še vedno huda… on pa… on pa je velik oz. mali reminder, da ti je šlo očitno zelo slabo v lajfu, da ti je bil všeč. Prasica. Da tako razmišljam. Ampak ni prebolel. Yes. Bedne lovorike.

Luštna je tudi tista zgodbica, ko na poti do doma spoznaš sanjskega moškega. Ki ga opazim po 2h urah pogovora. Njegove ustnice. Prijazne oči. Jedel mi je iz roke. Dobesedno. Tunin sendvič. Rekel je naj ga dodam na FB (jap, novodobne fore). Prosil je za telefonsko številko. Naslednji dan je poklical. Med tednom je pisal sms-e. Potem je bil dejt. Noro. Kot, da bi se poznala od nekdaj. Nore 4 ure in pol. Veliko smeha. Spoznavanje. Še bolj luškan kot se mi je zdel. Na koncu sva šla spet po sendvič. Kot neka mala tradicija. Kjut. Ponovno me je povabil domov z “a pol boš pršla”, na kar sem mu odgovorila “povab, pa boš vidu”. Tukaj se je končalo. Jaz gor in on levo proti domu. Nič več klicev. Nič več sms-ov. Nobenega povabila. TO JE FAKING ŠE HUJ K JOB INTERVIEW! Mogoče sem preveč napadalna. Mogoče preveč iskrena. Mogoče nisem bila dovolj kristalno jasna, da mi je hud u p.m. Mogoče sem trznila, ko je rekel, da je brezposeln. Mogoče pa v njegovem primeru nisem tako jebeno huda, kot si domišljam. Fakju!

Za njega sem legenda. On je zame brez iskric. Ob kapljici pa je moj, jaz njegova in svet je lep. V bistvu tistih nekaj minut. Potem utone v pozabo. Do naslednje kapljice. Fak det šit.

Potem pa je še on. Perfekten bolj kot perfekcionizem. Izklesan bolj kot Michelangelov kipec z malim lulčkom. Njegov je kot sem že dejala long, pink, beautiful… dickalicious. Pameten bolj kot limitless Bradly. In on je tisti ob definiciji sexy. On je moj pa ga ne bom imela. Njega imam rada, pa ga ne ljubim in ne bom zaljubljena. Ob njemu sem noro sproščena. Z njem se počutim kot bi se vedno morala. On je moj izziv. Jaz njegov ne bom oz. sem mu bila 5 let. Jaz ga imam pa ne bom nikoli z njem. In vem da so druge. Jaz pa ne želim biti ena izmed njih. Brez drame. Brez nepotrebnega vabila. Brez čustev. Brez tega, kar je dejansko pomembno. Ljubezen.

Ampak on mi je dal to po čemer sem hrepenela. Od torka. Ko sem izvedela, da oče dela samomor. Objem. Samo to sem potrebovala. On mi ga je dal. Mnogo njih. Večkrat. In sedaj me je dobil. Sedaj sem odvisna. In čakam. Ker ne smem ustvarit drame. Ker mu ne smem dati vedeti, da potrebujem še. Čakam. Tuhtam. In sedaj sem v jebeni situaciji, ko se začnejo razvijat čustva, ki jih v tem trenutku še odlično zatiram.

… ampak tudi led se stopi.

Zgodbe, zgodbice in bajke. Jaz pa čakam na pravo ljubezensko. Mogoče bi za njo tekla tudi za vozom.

Fakit resno.

MISEL DNEVA

Eventually all the pieces fall into place. Until then, laugh at the confusion, live for the moment and know that everything happens for a reason.

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 11.03.2012 ob 22:58 | Kategorije: life | Tagi : , , , | 1 komentar »

15.  Feb
SHAJANJE NA JOBU

S5 jamr, jamr.

Trpim. Resnično trpim. Približno tako kot takrat, ko gledam ne najbolj posrečeno reklamo plesočih gozdnih živali, ki se jih mesojedec usmili, da jih ne zgazi. Amen piskajočim BeeGees-em. Wateva. Trpim na jobu. Ob društvu, množici t.i. sodelavcev. Kot bi se na kupu zbrali neki izločeni izobčenci, ki ne poznajo nobenih vrednot in načina obnašanja, brez neke delovne vneme in brez kakršnega koli znanja. Trpim. In sem hkrati splošno navdušena, da imam delovno mesto, ki je bolj teksaško kot katero koli študentsko služenje denarja v 90.-ih. Not. Sploh pa o nezadovoljstvu in o tem, kako naj bom utopično srečna, da sploh sem zaposlena… enkrat drugič.

To so ljudje, ki ne znajo zjutraj pozdravit. Nimajo pojma o personal space-u in puščajo lase in tobak na tvoji mizi. To so ljudje, ki stvari ne znajo vrnit, kjer so jih vzeli, brez problema pa odpadki pristanejo tam, kjer so nazadnje bili – nepoznavanje koša za smeti ftw! To so ljudje, ki ne znajo angleško pa so otroci generacije angleškega jezika in ne cirilice. To so ljudje, ki ne znajo spraviti skupaj dopisa, ki bi se začel s spoštovani in na koncu vseboval podpis. To so ljudje, ki prevečkrat ne vedo, kaj pomeni delovni proces in kdo je za kaj odgovoren. To so ljudje brez hrbtenice. Brez samoiniciative. So ljudje. So. Ampak vsak dan znova nekomu razlagat, kako in kaj, kot majhnemu otroku, je pa absolutni absurd.

Ja res sem mucho zadovoljna, se počutim izpopolnjena in me je en sam ponos delat v kolektivu, kjer noben nič ne zna. In ja – jaz znam vse. Ego much.

Kako že… vrabec na strehi, petelin na gnoju…

MISEL DNEVA

nothing bad happens, when you’re doing the right thing.

PESEM DNEVA

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 15.02.2012 ob 19:06 | Kategorije: Pizdakanje | Tagi : , | 3 komentarjev »

13.  Feb
ESCAPE

I need it.

Skupaj s spremembo.

Z uresničenimi sanjami.

Z nasmeškom na ustnicah.

S ponosom, da četudi se mojega imena ne bo videlo ali slišalo v medijih, da nekaj sem.

Moram čutit, da bo.

Moram se počutiti, da sem. Vredna.

Fak. Princesa teme. Again.

Kje je otrok sonca?

Krog. Krožnica. Elipsa. Tetraeder. Vedno eno taisto. Sklenjeno. Po ustaljenih tirnicah.

I am the change I want to be.

Nebuloze.

Duši dušo. Namesto, da bi dišalo… po magdalenicah.

Fin.

Skico.

MISEL DNEVA

I’m disconnected from my life. Like a boring movie.

PESEM DNEVA

…r u ok…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Zapisal Sassy | 13.02.2012 ob 19:37 | Kategorije: life | Tagi : , , | Brez komentarjev »

« Starejši zapisi